Page 126 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 126
Homo spectator
lje. Raziskave, ki so obravnavane v muzealski literaturi, so bile namreč izve-
dene skoraj izključno v prirodoslovnih muzejih. Zato, opozarja McManu-
sova, »ne vemo, ali se družine obnašajo na popolnoma enak način v zgodo-
vinskih ali umetnostnih muzejih, četudi je, če sodimo po njihovih odzivih
na tradicionalne eksponate v prirodoslovnih muzejih, to zelo verjetno.«34
Kaj torej storiti? Priporočljivo bi bilo delovati v dveh smereh. Po eni strani
bi si bilo treba prizadevati za čim prejšnjo izvedbo ustreznih raziskav v naših
umetnostnih galerijah, po drugi strani pa (upoštevajoč nekatera spoznanja
tujih raziskav, za katera je mogoče upravičeno predvidevati, da bi lahko ve-
ljala tudi za umetnostne muzeje in galerije) že pred tem poskušati izboljšati
obstoječe programe, ki so vsaj deklarativno namenjeni družinam. V Naro-
dni galeriji v Ljubljani smo doslej zato že pred dobrimi dvajsetimi leti nati-
snili vodnik za predšolske otroke in starše, ki je pripravljen tako, da spodbu-
ja otroke in njihove starše tako k ogledu umetnin kakor tudi k igrivemu is-
kanju razstavljenih slik s pomočjo slikopisa po stalni zbirki slovenske ume-
tnosti. Prav tako bi družine lahko uporabljale tudi delovne zvezke, ki so si-
cer namenjeni mlajšim šolarjem, saj so v njih številne naloge v zvezi z raz-
stavljenimi umetninami v obeh stalnih zbirkah, ki bi jih mlajši otroci lah-
ko reševali s pomočjo staršev. Vendar pa so te didaktične pripomočke, če-
tudi so obiskovalcem vedno na voljo, uporabljali predvsem predšolski otro-
ci in mlajši šolarji pri skupinskih obiskih v spremstvu vzgojiteljic oziroma
učiteljic. Staršev, ki bi uporabili ta didaktična gradiva kot pripomoček pri
strukturiranju družinskega obiska ene ali obeh stalnih zbirk, pa je bilo zelo
malo. Kaj je temu vzrok, bo potrebno šele ugotoviti. Kot posebno ponudbo
za družine je mogoče šteti tudi to, da so se starši in njihovi otroci po obisku
občasnih razstav in tudi ob vsakoletnih dnevih odprtih vrat, tednu družin
itd., lahko udeležili različnih tematskih delavnic. Na podlagi opažanj upra-
vičeno domnevamo, da so bile do sedaj prav tematske delavnice, ki so bile
sicer predvsem namenjene otrokom, vendarle tudi za družine kot družine
najprivlačnejša oblika programov v Narodni galeriji. Za izboljšanje naše po-
nudbe družinam kot specifični kategoriji obiskovalcev pa gotovo ne bodo
več zadoščale zgolj občasne, družinam posvečene dejavnosti, ampak se bo
potrebno celotne, še kako kompleksne problematike, ki je pri nas zelo slabo
preučena, lotiti tudi raziskovalno. Le tako bomo namreč prišli do spoznanj,
na podlagi katerih bomo lahko izboljšali svojo galerijsko ponudbo za te do-
slej dokaj zanemarjene ciljne obiskovalce, ki pa ji vsaj nekateri strokovnjaki,
muzeji in galerije v razvitem svetu posvečajo vedno več pozornosti.
34 P. McManus, Families in museums, 95–96.
lje. Raziskave, ki so obravnavane v muzealski literaturi, so bile namreč izve-
dene skoraj izključno v prirodoslovnih muzejih. Zato, opozarja McManu-
sova, »ne vemo, ali se družine obnašajo na popolnoma enak način v zgodo-
vinskih ali umetnostnih muzejih, četudi je, če sodimo po njihovih odzivih
na tradicionalne eksponate v prirodoslovnih muzejih, to zelo verjetno.«34
Kaj torej storiti? Priporočljivo bi bilo delovati v dveh smereh. Po eni strani
bi si bilo treba prizadevati za čim prejšnjo izvedbo ustreznih raziskav v naših
umetnostnih galerijah, po drugi strani pa (upoštevajoč nekatera spoznanja
tujih raziskav, za katera je mogoče upravičeno predvidevati, da bi lahko ve-
ljala tudi za umetnostne muzeje in galerije) že pred tem poskušati izboljšati
obstoječe programe, ki so vsaj deklarativno namenjeni družinam. V Naro-
dni galeriji v Ljubljani smo doslej zato že pred dobrimi dvajsetimi leti nati-
snili vodnik za predšolske otroke in starše, ki je pripravljen tako, da spodbu-
ja otroke in njihove starše tako k ogledu umetnin kakor tudi k igrivemu is-
kanju razstavljenih slik s pomočjo slikopisa po stalni zbirki slovenske ume-
tnosti. Prav tako bi družine lahko uporabljale tudi delovne zvezke, ki so si-
cer namenjeni mlajšim šolarjem, saj so v njih številne naloge v zvezi z raz-
stavljenimi umetninami v obeh stalnih zbirkah, ki bi jih mlajši otroci lah-
ko reševali s pomočjo staršev. Vendar pa so te didaktične pripomočke, če-
tudi so obiskovalcem vedno na voljo, uporabljali predvsem predšolski otro-
ci in mlajši šolarji pri skupinskih obiskih v spremstvu vzgojiteljic oziroma
učiteljic. Staršev, ki bi uporabili ta didaktična gradiva kot pripomoček pri
strukturiranju družinskega obiska ene ali obeh stalnih zbirk, pa je bilo zelo
malo. Kaj je temu vzrok, bo potrebno šele ugotoviti. Kot posebno ponudbo
za družine je mogoče šteti tudi to, da so se starši in njihovi otroci po obisku
občasnih razstav in tudi ob vsakoletnih dnevih odprtih vrat, tednu družin
itd., lahko udeležili različnih tematskih delavnic. Na podlagi opažanj upra-
vičeno domnevamo, da so bile do sedaj prav tematske delavnice, ki so bile
sicer predvsem namenjene otrokom, vendarle tudi za družine kot družine
najprivlačnejša oblika programov v Narodni galeriji. Za izboljšanje naše po-
nudbe družinam kot specifični kategoriji obiskovalcev pa gotovo ne bodo
več zadoščale zgolj občasne, družinam posvečene dejavnosti, ampak se bo
potrebno celotne, še kako kompleksne problematike, ki je pri nas zelo slabo
preučena, lotiti tudi raziskovalno. Le tako bomo namreč prišli do spoznanj,
na podlagi katerih bomo lahko izboljšali svojo galerijsko ponudbo za te do-
slej dokaj zanemarjene ciljne obiskovalce, ki pa ji vsaj nekateri strokovnjaki,
muzeji in galerije v razvitem svetu posvečajo vedno več pozornosti.
34 P. McManus, Families in museums, 95–96.
