Page 116 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 116
Homo spectator
tistike nehote prikrivajo s tem, da družine ne obravnavajo kot posebne ka-
tegorije obiskovalcev, ampak njene člane preprosto razvrstijo v kategori-
ji otrok in odraslih. Podobno družina večinoma ni zajeta v statistikah, ki
obiskovalce delijo na posameznike in skupine.12 Tudi v tem primeru dru-
žinski obisk muzeja ali galerije ni viden in obravnavan kot ena od specifič-
nih oblik skupinskega obiska. Seveda bi bilo napak, če bi krivdo pripisali
zgolj statistikam. Te so bržkone le posledica dejstva, da družina tudi v sa-
mih muzejih in galerijah pogosto ni razumljena kot specifična ciljna publi-
ka, ki ji je potrebno posvetiti enako pozornost kot drugim ciljnim skupi-
nam obiskovalcev. Le redko se namreč zgodi, da muzeji in galerije ponujajo
posebne programe za obiske družin kot družin. Zato za družino tudi sta-
tistike in raziskave (ki zbirajo podatke o obiskovalcih, da bi na podlagi teh
muzeji in galerije lahko načrtovali svoje razstavne projekte tako, da bi le-ti
upoštevali pomembne značilnosti posameznih kategorij obiskovalcev) ne
kažejo kakega posebnega zanimanja. Na specifične potrebe družin pravi-
loma niso mislili niti arhitekti, ko so načrtovali muzejske prostore. Koliko
muzejev ima na primer ob sanitarijah urejen poseben prostor za previjanje
in preoblačenje dojenčkov in majhnih otrok? Ker mnogi muzeji in galerije
takih prostorov nimajo, predstavlja to za družine z majhnimi otroki pribli-
žno enako oviro, ki jih odvrača od obiska, kot jo za osebe, ki so priklenjene
na invalidske vozičke, predstavlja odsotnost posebno urejenih poti do raz-
stavnih prostorov. To je seveda le ena od specifičnih potreb družine, ki bi
jo muzeji in galerije morali upoštevati, če želijo ustvariti pogoje, da se bodo
družine z majhnimi otroki lažje odločale za obiske razstav v teh ustanovah.
Če je ne upoštevajo, ni problem samo ta, da je to najprej njim samim v ško-
do, ker izgubijo določeno število potencialnih obiskovalcev, ampak je pro-
blematično tudi in predvsem to, da s tem nenamerno diskriminirajo ome-
njeno kategorijo ljudi, saj jih močno ovirajo pri zadovoljevanju ene od nji-
dividualnih obiskovalcev (P. Rasse, Les musées à la lumière de l’espace public, L’Harmattan, Pa-
ris 1999, 200). Podatki prej omenjenih ameriških študij tudi kažejo, da družine in otroci najpo-
gosteje obiskujejo otroške muzeje, živalske vrtove ter znanstvene in tehnološke centre. Manj jih
je v prirodoslovnih in zgodovinskih muzejih, še veliko manj pa v umetnostnih muzejih. Tako
predstavljajo na primer v znanstvenih centrih družine pogosto več kot 80 odstotkov obiskoval-
cev, v umetnostnih muzejih pa manj kot 10 odstotkov (J. F. Falk, L. D. Dierking, The Museum
Experience, 20). Tudi britanske statistike obiskov umetnostnih galerij in razstav kažejo, da jih
obiskuje veliko manj družin in otrok kot druge vrste muzejev. Tako nastaja vtis, da umetnostne
galerije (v nasprotju z drugimi muzeji), niso primerne za obiske majhnih otrok. Toda eden od
možnih vzrokov za takšno stanje bi lahko bil, da umetnostne galerije pri načrtovanju in izvedbi
razstav ne obravnavajo družine kot svoje ciljne publike (E. Hooper-Greenhill, Who goes to mu-
seums?, 55).
12 Na primer v statistiki obiskovalcev British Natural History Museum-a v Londonu, ki jo nava-
ja P. McManus v študiji Families in museums, 82.
tistike nehote prikrivajo s tem, da družine ne obravnavajo kot posebne ka-
tegorije obiskovalcev, ampak njene člane preprosto razvrstijo v kategori-
ji otrok in odraslih. Podobno družina večinoma ni zajeta v statistikah, ki
obiskovalce delijo na posameznike in skupine.12 Tudi v tem primeru dru-
žinski obisk muzeja ali galerije ni viden in obravnavan kot ena od specifič-
nih oblik skupinskega obiska. Seveda bi bilo napak, če bi krivdo pripisali
zgolj statistikam. Te so bržkone le posledica dejstva, da družina tudi v sa-
mih muzejih in galerijah pogosto ni razumljena kot specifična ciljna publi-
ka, ki ji je potrebno posvetiti enako pozornost kot drugim ciljnim skupi-
nam obiskovalcev. Le redko se namreč zgodi, da muzeji in galerije ponujajo
posebne programe za obiske družin kot družin. Zato za družino tudi sta-
tistike in raziskave (ki zbirajo podatke o obiskovalcih, da bi na podlagi teh
muzeji in galerije lahko načrtovali svoje razstavne projekte tako, da bi le-ti
upoštevali pomembne značilnosti posameznih kategorij obiskovalcev) ne
kažejo kakega posebnega zanimanja. Na specifične potrebe družin pravi-
loma niso mislili niti arhitekti, ko so načrtovali muzejske prostore. Koliko
muzejev ima na primer ob sanitarijah urejen poseben prostor za previjanje
in preoblačenje dojenčkov in majhnih otrok? Ker mnogi muzeji in galerije
takih prostorov nimajo, predstavlja to za družine z majhnimi otroki pribli-
žno enako oviro, ki jih odvrača od obiska, kot jo za osebe, ki so priklenjene
na invalidske vozičke, predstavlja odsotnost posebno urejenih poti do raz-
stavnih prostorov. To je seveda le ena od specifičnih potreb družine, ki bi
jo muzeji in galerije morali upoštevati, če želijo ustvariti pogoje, da se bodo
družine z majhnimi otroki lažje odločale za obiske razstav v teh ustanovah.
Če je ne upoštevajo, ni problem samo ta, da je to najprej njim samim v ško-
do, ker izgubijo določeno število potencialnih obiskovalcev, ampak je pro-
blematično tudi in predvsem to, da s tem nenamerno diskriminirajo ome-
njeno kategorijo ljudi, saj jih močno ovirajo pri zadovoljevanju ene od nji-
dividualnih obiskovalcev (P. Rasse, Les musées à la lumière de l’espace public, L’Harmattan, Pa-
ris 1999, 200). Podatki prej omenjenih ameriških študij tudi kažejo, da družine in otroci najpo-
gosteje obiskujejo otroške muzeje, živalske vrtove ter znanstvene in tehnološke centre. Manj jih
je v prirodoslovnih in zgodovinskih muzejih, še veliko manj pa v umetnostnih muzejih. Tako
predstavljajo na primer v znanstvenih centrih družine pogosto več kot 80 odstotkov obiskoval-
cev, v umetnostnih muzejih pa manj kot 10 odstotkov (J. F. Falk, L. D. Dierking, The Museum
Experience, 20). Tudi britanske statistike obiskov umetnostnih galerij in razstav kažejo, da jih
obiskuje veliko manj družin in otrok kot druge vrste muzejev. Tako nastaja vtis, da umetnostne
galerije (v nasprotju z drugimi muzeji), niso primerne za obiske majhnih otrok. Toda eden od
možnih vzrokov za takšno stanje bi lahko bil, da umetnostne galerije pri načrtovanju in izvedbi
razstav ne obravnavajo družine kot svoje ciljne publike (E. Hooper-Greenhill, Who goes to mu-
seums?, 55).
12 Na primer v statistiki obiskovalcev British Natural History Museum-a v Londonu, ki jo nava-
ja P. McManus v študiji Families in museums, 82.
