Page 115 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 115
Kopernikanski obrat v pojmovanju razmerja med muzeji in obiskovalci
obnašajo drugače kot drugi obiskovalci. Ker pa se tudi druge kategorije
obiskovalcev obnašajo na svoj specifičen način in se med seboj razlikujejo
po tej ali oni prej omenjeni značilnosti, je potrebno te razlike pri izobraže-
vanju v muzejih in galerijah kolikor je le mogoče upoštevati.
Ko govorimo o družini – ki se po svojih potrebah, pričakovanjih, hote-
njih in načinih obnašanja v muzejih razlikuje tako od posameznikov, pa-
rov, manjših in večjih skupin otrok ali odraslih –, mislimo navadno na sku-
pnost dveh generacij, ki vključuje najmanj enega otroka in enega starejše-
ga družinskega člana.8 Vendar kljub temu, da je družina specifična katego-
rija obiskovalcev muzejev in galerij, doslej ni bila deležna večje pozornosti
niti v teh ustanovah niti v strokovni javnosti.9 Še več, marsikdaj je celo vi-
deti, kot da je zanje povsem nepomembna. Tako na primer številne raziska-
ve in tudi uradne statistike obiskov teh ustanov, ki klasificirajo obiskovalce
v kategorije po različnih kriterijih (starost, spol, izobrazba, socialno pore-
klo itd.), družine sploh ne omenjajo.10 To je simptomatično in presenetljivo
obenem, saj nekatere študije in raziskave, katerih predmet preučevanja so
bili obiskovalci muzejev in galerij v različnih državah, navajajo podatek, da
imajo družine, če izvzamemo umetnostne muzeje in galerije, zelo velik de-
lež v strukturi vseh obiskovalcev muzejev.11 Prav ta podatek pa mnoge sta-
ums, v: R. Miles, L. Zavala, Towards the Museum of the Future, London, New York 1994, 82–83.
Enako naj bi veljalo za najstnike, saj je njihova bistvena značilnost, kot ugotavlja ena od raziskav,
prav to, da dojemajo muzej predvsem kot kraj, kjer se srečujejo z vrstniki. Obiski brez vrstnikov
jih skorajda ne zanimajo (N. Jansen, Children, teenagers and adults in museums: a developmen-
tal perspective, v: E. Hooper-Greenhill (ur.), The Educational Role of the Museum, London, New
York 1994, 271). Prim.: L. Tavčar, Družina kot specifična kategorija obiskovalcev umetnost-
nih muzejev in galerij, Zborovanje slovenskega muzejskega društva, Slovenj Gradec 2007, 27–34.
8 V raziskavah o obiskovalcih muzejev je družina običajno opredeljena kot »katerakoli več-
generacijska družbena skupina, ki šteje do šest ljudi in pride v muzej kot enota.« G. E. Hein,
Learning in the Museum, London, New York 1998, 146.
9 Ko govorimo o družinskih obiskovalcih mislimo na vse družinske člane ali zgolj odraslega dru-
žinskega člana, denimo očeta z otrokom ali mamo z otrokom.
10 Ena takšnih je na primer statistika obiskov britanskih muzejev in umetnostnih galerij, ki jo na-
vaja E. Hooper-Greenhill v svoji študiji »Who goes to museums?«, v: E. Hooper-Greenhill (ur.),
The Educational Role of the Museum, 54–56.
11 Več longitudinalnih študij o obiskovalcih muzejev v ZDA navaja, da gre večina ljudi v muze-
je skupaj s svojo družino. Izmed njih je večina staršev starih od 30 do 50 let, večina otrok pa od
8 do 12 let. Če izvzamemo šolske skupine, je med obiskovalci muzejev samo okrog 30 odstotkov
individualnih obiskovalcev, ostalo so skupine, med njimi pa imajo največji delež prav družine
(okrog 60 odstotkov). Podobno strukturo obiskovalcev je imel tudi znani British Natural His-
tory Museum (J. F. Falk, L. D. Dierking, The Museum Experience, Washington, D. C. 1998,
20). Tudi nekatere analize obiskov francoskih muzejev in galerij govorijo o tem, da je individu-
alnih obiskovalcev (na katere se večinoma naslavljajo muzeji in galerije kot na svojo ciljno pub-
liko), le okrog 10 odstotkov, vsi ostali pa obiskujejo te ustanove v skupinah, med katerimi imajo
največji delež družine. Izjema so umetnostni muzeji in galerije, v katerih je tudi do četrtina in-
obnašajo drugače kot drugi obiskovalci. Ker pa se tudi druge kategorije
obiskovalcev obnašajo na svoj specifičen način in se med seboj razlikujejo
po tej ali oni prej omenjeni značilnosti, je potrebno te razlike pri izobraže-
vanju v muzejih in galerijah kolikor je le mogoče upoštevati.
Ko govorimo o družini – ki se po svojih potrebah, pričakovanjih, hote-
njih in načinih obnašanja v muzejih razlikuje tako od posameznikov, pa-
rov, manjših in večjih skupin otrok ali odraslih –, mislimo navadno na sku-
pnost dveh generacij, ki vključuje najmanj enega otroka in enega starejše-
ga družinskega člana.8 Vendar kljub temu, da je družina specifična katego-
rija obiskovalcev muzejev in galerij, doslej ni bila deležna večje pozornosti
niti v teh ustanovah niti v strokovni javnosti.9 Še več, marsikdaj je celo vi-
deti, kot da je zanje povsem nepomembna. Tako na primer številne raziska-
ve in tudi uradne statistike obiskov teh ustanov, ki klasificirajo obiskovalce
v kategorije po različnih kriterijih (starost, spol, izobrazba, socialno pore-
klo itd.), družine sploh ne omenjajo.10 To je simptomatično in presenetljivo
obenem, saj nekatere študije in raziskave, katerih predmet preučevanja so
bili obiskovalci muzejev in galerij v različnih državah, navajajo podatek, da
imajo družine, če izvzamemo umetnostne muzeje in galerije, zelo velik de-
lež v strukturi vseh obiskovalcev muzejev.11 Prav ta podatek pa mnoge sta-
ums, v: R. Miles, L. Zavala, Towards the Museum of the Future, London, New York 1994, 82–83.
Enako naj bi veljalo za najstnike, saj je njihova bistvena značilnost, kot ugotavlja ena od raziskav,
prav to, da dojemajo muzej predvsem kot kraj, kjer se srečujejo z vrstniki. Obiski brez vrstnikov
jih skorajda ne zanimajo (N. Jansen, Children, teenagers and adults in museums: a developmen-
tal perspective, v: E. Hooper-Greenhill (ur.), The Educational Role of the Museum, London, New
York 1994, 271). Prim.: L. Tavčar, Družina kot specifična kategorija obiskovalcev umetnost-
nih muzejev in galerij, Zborovanje slovenskega muzejskega društva, Slovenj Gradec 2007, 27–34.
8 V raziskavah o obiskovalcih muzejev je družina običajno opredeljena kot »katerakoli več-
generacijska družbena skupina, ki šteje do šest ljudi in pride v muzej kot enota.« G. E. Hein,
Learning in the Museum, London, New York 1998, 146.
9 Ko govorimo o družinskih obiskovalcih mislimo na vse družinske člane ali zgolj odraslega dru-
žinskega člana, denimo očeta z otrokom ali mamo z otrokom.
10 Ena takšnih je na primer statistika obiskov britanskih muzejev in umetnostnih galerij, ki jo na-
vaja E. Hooper-Greenhill v svoji študiji »Who goes to museums?«, v: E. Hooper-Greenhill (ur.),
The Educational Role of the Museum, 54–56.
11 Več longitudinalnih študij o obiskovalcih muzejev v ZDA navaja, da gre večina ljudi v muze-
je skupaj s svojo družino. Izmed njih je večina staršev starih od 30 do 50 let, večina otrok pa od
8 do 12 let. Če izvzamemo šolske skupine, je med obiskovalci muzejev samo okrog 30 odstotkov
individualnih obiskovalcev, ostalo so skupine, med njimi pa imajo največji delež prav družine
(okrog 60 odstotkov). Podobno strukturo obiskovalcev je imel tudi znani British Natural His-
tory Museum (J. F. Falk, L. D. Dierking, The Museum Experience, Washington, D. C. 1998,
20). Tudi nekatere analize obiskov francoskih muzejev in galerij govorijo o tem, da je individu-
alnih obiskovalcev (na katere se večinoma naslavljajo muzeji in galerije kot na svojo ciljno pub-
liko), le okrog 10 odstotkov, vsi ostali pa obiskujejo te ustanove v skupinah, med katerimi imajo
največji delež družine. Izjema so umetnostni muzeji in galerije, v katerih je tudi do četrtina in-
