Page 114 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 114
Homo spectator
Tako se vse bolj širi prepričanje, da zbiranje in hranjenje umetnin in
drugih predmetov nista za muzeje in galerije končni cilj, temveč predvsem
sredstvo za dosego njihovega pravega cilja, ki je »komunikacija z muzejski-
mi uporabniki«.5 Bolj ko muzeji prevzemajo to prepričanje in vidijo svoje
poslanstvo v zadovoljevanju potreb obiskovalcev, bolj se obiskovalci v nji-
hovih očeh spreminjajo v potrošnike njihovih storitev in bolj postaja za
muzeje pomembno, da poznajo svojo dejansko in potencialno publiko, nji-
hovo strukturo in značilnosti.
Struktura in značilnosti muzejske in galerijske
publike: družina kot specifična kategorija
obiskovalcev umetnostnih muzejev in galerij
Muzejska in galerijska publika je običajno obravnavana kot nekakšna
množica, ki obsega podmnožice z enim, dvema in več elementi. Te pod-
množice lahko imenujemo tudi kategorije obiskovalcev. V prvo kategori-
jo spadajo posamezni obiskovalci, v drugo pari, v tretjo pa skupine. Zno-
traj vsake od njih se obiskovalci lahko razlikujejo po različnih značilno-
stih (spolu, starosti, izobrazbi, socialnem statusu, rasi, nacionalnosti, po-
trebah, interesih itd.), ki služijo kot kriteriji za razvrščanje omenjenih ka-
tegorij obiskovalcev v podkategorije. Pri skupinah (kot eni izmed katego-
rij obiskovalcev) pa nekateri razlikujejo tudi med »skupinami obiskoval-
cev (družine, prijatelji itd.) in obiskovalci, ki pridejo v organiziranih sku-
pinah (npr. skupine turistov, ki jih v muzeje in galerije pripeljejo potovalne
agencije)«.6 To razlikovanje predpostavlja, da odnosi med osebami, ki se-
stavljajo skupino, lahko vplivajo na razlog za obisk muzeja ali galerije. Tako
je na primer za nekoga lahko to, da je v muzeju skupaj z družino ali s prija-
telji, veliko pomembnejše kot sam obisk razstave. V tem primeru je obisk
muzeja ali galerije zanj zgolj sredstvo za dosego primarnega cilja: biti sku-
paj.7 Pozneje bomo videli, da se denimo družine v muzejih in galerijah tudi
Njihovo sodelovanje se kaže v nekaterih kurikularnih dokumentih, ki se posebej nanašajo na up-
orabo muzejev, galerij in artefaktov. Posledično se je obisk šolskih skupin v nekaterih muzejih in
galerijah izjemno povečal (n. d., 324, 327). Temu nasprotno pa je ista šolska reforma z uvedbo lo-
kalnega upravljanja šol negativno vplivala na izobraževalno dejavnost v muzejih in galerijah, ker
lokalne šolske oblasti niso več imele razpoložljivih sredstev za financiranje ljudi, ki so se v muze-
jih in galerijah ukvarjali z izobraževanjem, saj so odslej dobile praktično ves proračunski denar
šole. Posledica tega je bila, da so se pedagoški oddelki v muzejih in galerijah drastično krčili in
tudi ukinjali (n. d., 327–328).
5 E. Hooper-Greenhill, Education: at the heart of museums, 328.
6 A.- M. Rieu, Les visiteurs et leurs musées, 99.
7 N. d., 99. Da družine ne hodijo v muzeje samo zaradi razstav, ampak tudi zato, ker je obisk muz-
eja za člane družine priložnost, da so skupaj, navaja tudi P. McManus v študiji Families in muse-
Tako se vse bolj širi prepričanje, da zbiranje in hranjenje umetnin in
drugih predmetov nista za muzeje in galerije končni cilj, temveč predvsem
sredstvo za dosego njihovega pravega cilja, ki je »komunikacija z muzejski-
mi uporabniki«.5 Bolj ko muzeji prevzemajo to prepričanje in vidijo svoje
poslanstvo v zadovoljevanju potreb obiskovalcev, bolj se obiskovalci v nji-
hovih očeh spreminjajo v potrošnike njihovih storitev in bolj postaja za
muzeje pomembno, da poznajo svojo dejansko in potencialno publiko, nji-
hovo strukturo in značilnosti.
Struktura in značilnosti muzejske in galerijske
publike: družina kot specifična kategorija
obiskovalcev umetnostnih muzejev in galerij
Muzejska in galerijska publika je običajno obravnavana kot nekakšna
množica, ki obsega podmnožice z enim, dvema in več elementi. Te pod-
množice lahko imenujemo tudi kategorije obiskovalcev. V prvo kategori-
jo spadajo posamezni obiskovalci, v drugo pari, v tretjo pa skupine. Zno-
traj vsake od njih se obiskovalci lahko razlikujejo po različnih značilno-
stih (spolu, starosti, izobrazbi, socialnem statusu, rasi, nacionalnosti, po-
trebah, interesih itd.), ki služijo kot kriteriji za razvrščanje omenjenih ka-
tegorij obiskovalcev v podkategorije. Pri skupinah (kot eni izmed katego-
rij obiskovalcev) pa nekateri razlikujejo tudi med »skupinami obiskoval-
cev (družine, prijatelji itd.) in obiskovalci, ki pridejo v organiziranih sku-
pinah (npr. skupine turistov, ki jih v muzeje in galerije pripeljejo potovalne
agencije)«.6 To razlikovanje predpostavlja, da odnosi med osebami, ki se-
stavljajo skupino, lahko vplivajo na razlog za obisk muzeja ali galerije. Tako
je na primer za nekoga lahko to, da je v muzeju skupaj z družino ali s prija-
telji, veliko pomembnejše kot sam obisk razstave. V tem primeru je obisk
muzeja ali galerije zanj zgolj sredstvo za dosego primarnega cilja: biti sku-
paj.7 Pozneje bomo videli, da se denimo družine v muzejih in galerijah tudi
Njihovo sodelovanje se kaže v nekaterih kurikularnih dokumentih, ki se posebej nanašajo na up-
orabo muzejev, galerij in artefaktov. Posledično se je obisk šolskih skupin v nekaterih muzejih in
galerijah izjemno povečal (n. d., 324, 327). Temu nasprotno pa je ista šolska reforma z uvedbo lo-
kalnega upravljanja šol negativno vplivala na izobraževalno dejavnost v muzejih in galerijah, ker
lokalne šolske oblasti niso več imele razpoložljivih sredstev za financiranje ljudi, ki so se v muze-
jih in galerijah ukvarjali z izobraževanjem, saj so odslej dobile praktično ves proračunski denar
šole. Posledica tega je bila, da so se pedagoški oddelki v muzejih in galerijah drastično krčili in
tudi ukinjali (n. d., 327–328).
5 E. Hooper-Greenhill, Education: at the heart of museums, 328.
6 A.- M. Rieu, Les visiteurs et leurs musées, 99.
7 N. d., 99. Da družine ne hodijo v muzeje samo zaradi razstav, ampak tudi zato, ker je obisk muz-
eja za člane družine priložnost, da so skupaj, navaja tudi P. McManus v študiji Families in muse-
