Page 111 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 111
Strategije estetske vzgoje v umetnostnih muzejih
8. Satir, Sfinga, Hermafrodit, Berninijeva Apolon in Dafne, Dossijeva Vedeževal-
ka, Tizianova Amor Sacro e Amor Profano imajo skupni element: »mitološka
podoba«;
9. itd.
Na tak način so skonstruirali mrežo vodstev po galeriji. Shema, ki jo
predlaga Marronejeva, je samo ena od možnih. Če bi bilo potrebno, bi lah-
ko predstavljeno shemo številčno povečali z dodatnimi umetniškimi deli
in z izoliranimi elementi tako, da bi izbrali poleg že analiziranih tudi dru-
ga umetniška dela, ki imajo odgovarjajoče formalne ali funkcionalne ele-
mente. Seveda je shemo moč preoblikovati in aplicirati na katerikoli ume-
tnostni muzej.
Mladi morajo dekodirati sporočilo skozi analizo, z osvetlitvijo najpo-
membnejših elementov na umetniškem ali kulturnem objektu. Proces ana-
lize, ki so ga avtorji predlagali na teoretični ravni, rabi temeljnim tipom od-
nosov, tako da se vsak element sporočila kombinira z ostalimi. Pri tem so
uporabili že poprej navedena nivoja, »sintagmatskega« in »paradigmat-
skega«.
Odnosi, ki združujejo elemente v neki umetniški ali kulturni objekt,
se torej lahko razvijajo na dveh ravneh, ki ustrezata dvema oblikama ra-
zumske aktivnosti; v prvem ali sintagmatičnem, so elementi združeni in se
relativno dotikajo. Npr.: v Caravaggiovi Madonni dei Palafrenieri imamo
komponento +Madona+ v neposredni relaciji s komponento +Otrok+ in s
komponento +sv. Ana+, v odnosu z dvema drugima in tako naprej.
V tipu analize, ki je aplicirana v sintagmatskem odnosu, je razstavljanje.
Drugi, paradigmatski nivo, kot smo videli v odlomku iz Saussura, je asoci-
acijski: če vzamemo za zgled prej obdelano Caravaggiovo sliko, bo asocia-
cijski odnos prinesel konfrontacijo z drugimi slikami, ki niso takoj fizično
prisotne v delu, ampak v spominu opazovalca. V razstavnih prostorih ga-
lerije Borghese je moč določiti odnos z ostalimi Madonami (Botticellijeva
ali Lottova Madonna), itd.
Če povzamemo: vsak element vizualne reprezentacije je postavljen v re-
lacijo soseščine s preostalimi elementi, kot bi bili točka presečišča med dve-
ma nivojema, sintagmatičnim in paradigmatičnim. To pa, kar nas najboj
zanima, je dejstvo, da je vsak element lahko v odnosu z drugim.
Vsak dejaven individuum s primerjavo izraža svoje lastne intelektual-
ne zmožnosti. Kadar vodimo v muzej otroke, je potrebno začrtati intine-
rarij, ki dovoljuje primerjavo predmetov med seboj in ki ga je moč modifi-
8. Satir, Sfinga, Hermafrodit, Berninijeva Apolon in Dafne, Dossijeva Vedeževal-
ka, Tizianova Amor Sacro e Amor Profano imajo skupni element: »mitološka
podoba«;
9. itd.
Na tak način so skonstruirali mrežo vodstev po galeriji. Shema, ki jo
predlaga Marronejeva, je samo ena od možnih. Če bi bilo potrebno, bi lah-
ko predstavljeno shemo številčno povečali z dodatnimi umetniškimi deli
in z izoliranimi elementi tako, da bi izbrali poleg že analiziranih tudi dru-
ga umetniška dela, ki imajo odgovarjajoče formalne ali funkcionalne ele-
mente. Seveda je shemo moč preoblikovati in aplicirati na katerikoli ume-
tnostni muzej.
Mladi morajo dekodirati sporočilo skozi analizo, z osvetlitvijo najpo-
membnejših elementov na umetniškem ali kulturnem objektu. Proces ana-
lize, ki so ga avtorji predlagali na teoretični ravni, rabi temeljnim tipom od-
nosov, tako da se vsak element sporočila kombinira z ostalimi. Pri tem so
uporabili že poprej navedena nivoja, »sintagmatskega« in »paradigmat-
skega«.
Odnosi, ki združujejo elemente v neki umetniški ali kulturni objekt,
se torej lahko razvijajo na dveh ravneh, ki ustrezata dvema oblikama ra-
zumske aktivnosti; v prvem ali sintagmatičnem, so elementi združeni in se
relativno dotikajo. Npr.: v Caravaggiovi Madonni dei Palafrenieri imamo
komponento +Madona+ v neposredni relaciji s komponento +Otrok+ in s
komponento +sv. Ana+, v odnosu z dvema drugima in tako naprej.
V tipu analize, ki je aplicirana v sintagmatskem odnosu, je razstavljanje.
Drugi, paradigmatski nivo, kot smo videli v odlomku iz Saussura, je asoci-
acijski: če vzamemo za zgled prej obdelano Caravaggiovo sliko, bo asocia-
cijski odnos prinesel konfrontacijo z drugimi slikami, ki niso takoj fizično
prisotne v delu, ampak v spominu opazovalca. V razstavnih prostorih ga-
lerije Borghese je moč določiti odnos z ostalimi Madonami (Botticellijeva
ali Lottova Madonna), itd.
Če povzamemo: vsak element vizualne reprezentacije je postavljen v re-
lacijo soseščine s preostalimi elementi, kot bi bili točka presečišča med dve-
ma nivojema, sintagmatičnim in paradigmatičnim. To pa, kar nas najboj
zanima, je dejstvo, da je vsak element lahko v odnosu z drugim.
Vsak dejaven individuum s primerjavo izraža svoje lastne intelektual-
ne zmožnosti. Kadar vodimo v muzej otroke, je potrebno začrtati intine-
rarij, ki dovoljuje primerjavo predmetov med seboj in ki ga je moč modifi-
