Page 108 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 108
Homo spectator
Po Ecu vzamejo ikonografski kodi za oznake pomene ikoničnih kodov
zato, da bi konotirali zapletene in v kulturi priznane seme (ne »človek« ali
»konj«, temveč »vladar«, »Pegaz« ali »Bukefal«, »Balaamova oslica«).
Lahko jih prepoznamo s pomočjo ikoničnih variacij, ker so zasnovani na
poudarjenih semih prepoznavanja. Iz njih izvirajo kompleksne sintagmat-
ske konfiguracije, ki jih lahko takoj prepoznamo in katalogiziramo, deni-
mo kot »Kristusovo rojstvo«, »Zadnja sodba« itd.34
V našem primeru je »David« tudi sestavljena sintagmatska konfigura-
cija. Pri tem je potrebno poudariti, da v nasprotju s prejšnjim primerom –
ko je zadostoval »prestol« ali katerakoli druga stvar, ki bi imela funkcijo
označevanja »Maestà« – sedaj ne zadostuje zgolj eden od treh atributov,
da bi določili element »David«.
Če je mladeništvo odsotno, bi na primer pod točko 1 lahko imeli bodi-
si otroka bodisi zrelega moža bodisi starca z orožjem ali s pomanjkljivimi
oblačili oz. brez oblačil; če je pod točko 2 odsotna revščina, dobimo dobro
oblečenega in oboroženega mladeniča; če pa ne bi bilo pod točko 3 orožja,
bi bila to preprosta predstavitev revnega mladeniča, ki ne bi mogla vpelja-
ti kategorizacije Davida.
Zapisali smo že, da je »David« sintagmatska konfiguracija s pertinenč-
nimi potezami, ki so po Ecu ikonični znaki ali semi (kompleksne pomen-
ske enote). Ti tvorijo ikonični kod, hkrati pa ikonografski kod jemlje nji-
hove pomene kot označevalce, ki konotirajo kompleksnejše in v določeni
kulturi priznane seme (ne več »mladost«, »revščina«, »orožje«, temveč
David). Ikonografski kod torej kodira nekatere pogoje prepoznavanja in z
ikonografsko konvencijo določa, da mladenič z omenjenimi potezami ko-
notira Davida. Pertinenčni znaki so po eni strani ključ za razumevanje le-
gende o Davidu, po drugi strani pa tisto, kar šele omogoča prepoznavanje
lika (Davida), oziroma tisto, kar označuje njegovo identiteto. Poleg tega so
elementi Berninijevega kipa David tudi v paradigmatskem razmerju z ele-
menti Caravaggiove slike David, le da so lahko tu povezani zgolj v gledal-
čevem spominu.
Vzemimo kot zadnji primer Krajino P. Brila in moški portret Antonella
da Messina. Za ti deli je značilno, da nobenega od njiju ne moremo primer-
jati po katerikoli komponenti niti po formi niti po funkciji.
Iz doslej navedenih primerov sledi naslednje:
34 N. d., 147.
Po Ecu vzamejo ikonografski kodi za oznake pomene ikoničnih kodov
zato, da bi konotirali zapletene in v kulturi priznane seme (ne »človek« ali
»konj«, temveč »vladar«, »Pegaz« ali »Bukefal«, »Balaamova oslica«).
Lahko jih prepoznamo s pomočjo ikoničnih variacij, ker so zasnovani na
poudarjenih semih prepoznavanja. Iz njih izvirajo kompleksne sintagmat-
ske konfiguracije, ki jih lahko takoj prepoznamo in katalogiziramo, deni-
mo kot »Kristusovo rojstvo«, »Zadnja sodba« itd.34
V našem primeru je »David« tudi sestavljena sintagmatska konfigura-
cija. Pri tem je potrebno poudariti, da v nasprotju s prejšnjim primerom –
ko je zadostoval »prestol« ali katerakoli druga stvar, ki bi imela funkcijo
označevanja »Maestà« – sedaj ne zadostuje zgolj eden od treh atributov,
da bi določili element »David«.
Če je mladeništvo odsotno, bi na primer pod točko 1 lahko imeli bodi-
si otroka bodisi zrelega moža bodisi starca z orožjem ali s pomanjkljivimi
oblačili oz. brez oblačil; če je pod točko 2 odsotna revščina, dobimo dobro
oblečenega in oboroženega mladeniča; če pa ne bi bilo pod točko 3 orožja,
bi bila to preprosta predstavitev revnega mladeniča, ki ne bi mogla vpelja-
ti kategorizacije Davida.
Zapisali smo že, da je »David« sintagmatska konfiguracija s pertinenč-
nimi potezami, ki so po Ecu ikonični znaki ali semi (kompleksne pomen-
ske enote). Ti tvorijo ikonični kod, hkrati pa ikonografski kod jemlje nji-
hove pomene kot označevalce, ki konotirajo kompleksnejše in v določeni
kulturi priznane seme (ne več »mladost«, »revščina«, »orožje«, temveč
David). Ikonografski kod torej kodira nekatere pogoje prepoznavanja in z
ikonografsko konvencijo določa, da mladenič z omenjenimi potezami ko-
notira Davida. Pertinenčni znaki so po eni strani ključ za razumevanje le-
gende o Davidu, po drugi strani pa tisto, kar šele omogoča prepoznavanje
lika (Davida), oziroma tisto, kar označuje njegovo identiteto. Poleg tega so
elementi Berninijevega kipa David tudi v paradigmatskem razmerju z ele-
menti Caravaggiove slike David, le da so lahko tu povezani zgolj v gledal-
čevem spominu.
Vzemimo kot zadnji primer Krajino P. Brila in moški portret Antonella
da Messina. Za ti deli je značilno, da nobenega od njiju ne moremo primer-
jati po katerikoli komponenti niti po formi niti po funkciji.
Iz doslej navedenih primerov sledi naslednje:
34 N. d., 147.
