Page 106 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 106
Homo spectator
V tem delu besedila bomo nakazali temeljne semiološke vidike, s ka-
terimi želimo pojasniti, da je »David« kompleksna sintagmatska konfi-
guracija.
Eco, ki povzema Morrisa, navaja, »da ikonični znaki reproducirajo
neke pogoje percepcije predmeta, vendar šele takrat, ko je opravljena nji-
hova selekcija na osnovi kodov prepoznavanja in potem, ko so ti označeni
na osnovi grafičnih konvencij. /.../ Selekcijo temeljnih vidikov tistega, kar
percipiramo, izvajamo na osnovi kodov prepoznavanja.«29 Kodi prepozna-
vanja obsegajo (tako kot kodi percepcije) »pertinenčne poteze (tisto, kar
je skupno vsem kodom). Od selekcije teh potez je potem odvisna razumlji-
vost ikoničnega znaka. Pertinenčne enote je treba sporočiti. Zato obstaja
ikonični kod, ki določa ekvivalentnost med določenim grafičnim znakom
in pertinenčno enoto koda prepoznavanja.«30 Pri tem ima pomembno vlo-
go tudi ikonografska konvencija.
Ob tem pa je potrebno opozoriti na nekatere težave. V ikonični sinta-
gmi31 obstajajo tako kompleksni kontekstualni odnosi, da je v njih težko lo-
čiti pertinenčne sloje od fakultativnih variant. V ikoničnem kontinuumu ni
mogoče ločiti diskretnih pertinenčnih potez, ki bi jih lahko trajno katalo-
gizirali, temveč se pertinenčne poteze spreminjajo: enkrat so to lahko veli-
ke konfiguracije, ki jih je moč prepoznati po konvenciji, drugič pa so to zgolj
pike, črte, prazni prostori itd. Iz tega sledi, da znaki na risbi niso artikulacij-
ski elementi, ki odgovarjajo fonemom v jeziku, saj nimajo opozicijske in po-
zicijske vrednosti, se pravi, da njihov pomen ni odvisen od tega, ali se poja-
vijo ali ne. Lahko pa pridobijo kontekstualni pomen (npr.: dve piki pomeni-
ta oči), čeprav same po sebi nimajo nikakršnega pomena. Vendar ne obliku-
jejo sistema strogih definicij, v katerem dobi ena pika pomen, če stoji kot na-
sprotje črti ali krogu. Njihova pozicijska vrednost se menja po konvenciji, ki
jo ustvari risba in ki jo lahko spremeni že v naslednjem trenutku roka neke-
ga drugega risarja. Zato imamo v teh primerih opravka s skupinami ideolek-
tov, ki so lahko razumljivi širšemu krogu gledalcev ali pa zgolj posamezni-
ku: v njih se fakultativne variante pretvarjajo v pertinenčne sloje in obratno.
Kodi prepoznavanja strukturirajo skupine pogojev percepcije v seme,32
ki predstavljajo skupine pomenov, na osnovi katerih prepoznavamo pred-
mete, ki jih je potrebno percipirati ali si percipirane predmete zapomniti.
29 U. Eco, La struttura assente, Milano 1994, 114; prim.: Ch. Morris, Segni, linguaggio e compor-
tamento, Milano 1949, 42.
30 N. d., 114–115.
31 N. d., 123.
32 Semi so po Ecu pravzaprav ikonični znaki (npr. človek, konj,..), so kompleksne pomenske eno-
te, ki se pogosto lahko še naprej razstavljajo na določene znake (n. d., 144).
V tem delu besedila bomo nakazali temeljne semiološke vidike, s ka-
terimi želimo pojasniti, da je »David« kompleksna sintagmatska konfi-
guracija.
Eco, ki povzema Morrisa, navaja, »da ikonični znaki reproducirajo
neke pogoje percepcije predmeta, vendar šele takrat, ko je opravljena nji-
hova selekcija na osnovi kodov prepoznavanja in potem, ko so ti označeni
na osnovi grafičnih konvencij. /.../ Selekcijo temeljnih vidikov tistega, kar
percipiramo, izvajamo na osnovi kodov prepoznavanja.«29 Kodi prepozna-
vanja obsegajo (tako kot kodi percepcije) »pertinenčne poteze (tisto, kar
je skupno vsem kodom). Od selekcije teh potez je potem odvisna razumlji-
vost ikoničnega znaka. Pertinenčne enote je treba sporočiti. Zato obstaja
ikonični kod, ki določa ekvivalentnost med določenim grafičnim znakom
in pertinenčno enoto koda prepoznavanja.«30 Pri tem ima pomembno vlo-
go tudi ikonografska konvencija.
Ob tem pa je potrebno opozoriti na nekatere težave. V ikonični sinta-
gmi31 obstajajo tako kompleksni kontekstualni odnosi, da je v njih težko lo-
čiti pertinenčne sloje od fakultativnih variant. V ikoničnem kontinuumu ni
mogoče ločiti diskretnih pertinenčnih potez, ki bi jih lahko trajno katalo-
gizirali, temveč se pertinenčne poteze spreminjajo: enkrat so to lahko veli-
ke konfiguracije, ki jih je moč prepoznati po konvenciji, drugič pa so to zgolj
pike, črte, prazni prostori itd. Iz tega sledi, da znaki na risbi niso artikulacij-
ski elementi, ki odgovarjajo fonemom v jeziku, saj nimajo opozicijske in po-
zicijske vrednosti, se pravi, da njihov pomen ni odvisen od tega, ali se poja-
vijo ali ne. Lahko pa pridobijo kontekstualni pomen (npr.: dve piki pomeni-
ta oči), čeprav same po sebi nimajo nikakršnega pomena. Vendar ne obliku-
jejo sistema strogih definicij, v katerem dobi ena pika pomen, če stoji kot na-
sprotje črti ali krogu. Njihova pozicijska vrednost se menja po konvenciji, ki
jo ustvari risba in ki jo lahko spremeni že v naslednjem trenutku roka neke-
ga drugega risarja. Zato imamo v teh primerih opravka s skupinami ideolek-
tov, ki so lahko razumljivi širšemu krogu gledalcev ali pa zgolj posamezni-
ku: v njih se fakultativne variante pretvarjajo v pertinenčne sloje in obratno.
Kodi prepoznavanja strukturirajo skupine pogojev percepcije v seme,32
ki predstavljajo skupine pomenov, na osnovi katerih prepoznavamo pred-
mete, ki jih je potrebno percipirati ali si percipirane predmete zapomniti.
29 U. Eco, La struttura assente, Milano 1994, 114; prim.: Ch. Morris, Segni, linguaggio e compor-
tamento, Milano 1949, 42.
30 N. d., 114–115.
31 N. d., 123.
32 Semi so po Ecu pravzaprav ikonični znaki (npr. človek, konj,..), so kompleksne pomenske eno-
te, ki se pogosto lahko še naprej razstavljajo na določene znake (n. d., 144).
