Page 242 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 242
šolsko polje, letnik xxviii, številka 5–6
»Colemanovega poročila« o enakih izobraževalnih možnostih,19 ki osta-
ja vse do danes »najpomembnejša raziskava o šolanju, ki je bila opravlje-
na« (Borman in Dowling, 2010).
Zaključek
Winston Churchill je 11. novembra 1947 v britanskem parlamentu
izpostavil, »da je demokracija najslabša oblika vladanja, razen vseh ostalih
oblik, ki so bile občasno preizkušane« (Churchill, 1947). T. i. »argument
»manjšega zla«, s katerim je Churchill utemeljil demokracijo (v primer-
javi z alternativami, ki naj bi bile vse po vrsti še slabše), velja tudi v prim-
eru enakih izobraževalnih možnosti. Če jo namreč primerjamo z ostal-
imi oblikami oz. praksami distribucije selektivnih družbenih položajev,
se zdi »neidealna«20 različica na meritokraciji utemeljenega pojmovan-
ja enakih možnosti (vsaj zaenkrat) najustreznejša alternativa. Tudi zato
predstavlja OECD-jeva senzibilnost za problematiko enakih možnos-
ti oz. izobraževalne pravičnosti (v najboljšem primeru) papirnatega ti-
gra oz. (v najslabšem primeru) trojanskega konja: temeljni problem nam-
reč ni t. i. »veliki kompromis« (uskladitev učinkovitosti in pravičnosti),
temveč sama narava meritokratičnega pojmovanja enakih možnosti oz.
izobraževalne pravičnosti ter s tem povezano pojmovanje poštenosti.
Vprašanje, ali OECD-jev kopernikanski obrat na področju izobraževalne
pravičnosti predstavlja korak v pravo smer, ostaja zaenkrat torej odprto.
Literatura
Adamson, Bob, Forestier, Katherine, Morris, Paul in Han, Christine
(2017) PISA, policymaking and political pantomime: education
de-vanja za poštene enake možnosti (optimistična predpostavka o naravi enakih možnosti). V koli-
kor izhajamo iz predpostavke, da so enake možnosti nekakšen trojanski konj OECD-jevega
»mehkega načina upravljanja« (Martens in Jakobi, 2010: 174) (pesimistična predpos-tavka o naravi
enakih možnosti), pa zgoraj omenjena zagata izgine (ne pa tudi sam problem).
19 Desegregacija ameriškega šolstva skupaj z ostalimi emancipatoričnimi družbenimi gibanji v
ZDA (npr. gibanje za državljanske pravice), ki so v veliki meri temeljila na primeru ameriškega
vrhovnega sodišča Brown v. Board of Education iz leta 1954, je postavila problematiko enakih
izobraževalnih možnosti v samo središče razprav o družbeni (ne)enakosti. Raziskavo The
Equality of Educational Opportunity Study je leta 1964 naročilo Ameriško ministrstvo za zdravje,
izobraževanje in socialno varstvo, »da oceni razpoložljivost enakih izobraževalnih možnosti
za otroke različnih ras, barve kože, vere in narodnosti« (ibid.). Za celovito predstavitev genea-
logije »Colemanovega poročila« glej Šimenc (2017) ter Sardoč in Gaber (2017)
20 Za podrobnejšo analizo distinkcije med »idealno« in »neidealno« teorijo glej tematsko številko
revije Social Theory and Practice, ki sta jo uredila Ingrid Robeyns in Adam Swift (2008), za kritiko
»idealne teorije pravičnosti« pa Farrelly (2007). Vlogo in pomen t. i. »idealne teorije« v okviru
Rawlsovega pojmovanja pravičnosti kot poštenosti predstavi Anthony Appiah v 3. poglavju (Po-
litical Ideals: Lessons from John Rawls) knjige As If: Idealization and Ideals (2017).
240
»Colemanovega poročila« o enakih izobraževalnih možnostih,19 ki osta-
ja vse do danes »najpomembnejša raziskava o šolanju, ki je bila opravlje-
na« (Borman in Dowling, 2010).
Zaključek
Winston Churchill je 11. novembra 1947 v britanskem parlamentu
izpostavil, »da je demokracija najslabša oblika vladanja, razen vseh ostalih
oblik, ki so bile občasno preizkušane« (Churchill, 1947). T. i. »argument
»manjšega zla«, s katerim je Churchill utemeljil demokracijo (v primer-
javi z alternativami, ki naj bi bile vse po vrsti še slabše), velja tudi v prim-
eru enakih izobraževalnih možnosti. Če jo namreč primerjamo z ostal-
imi oblikami oz. praksami distribucije selektivnih družbenih položajev,
se zdi »neidealna«20 različica na meritokraciji utemeljenega pojmovan-
ja enakih možnosti (vsaj zaenkrat) najustreznejša alternativa. Tudi zato
predstavlja OECD-jeva senzibilnost za problematiko enakih možnos-
ti oz. izobraževalne pravičnosti (v najboljšem primeru) papirnatega ti-
gra oz. (v najslabšem primeru) trojanskega konja: temeljni problem nam-
reč ni t. i. »veliki kompromis« (uskladitev učinkovitosti in pravičnosti),
temveč sama narava meritokratičnega pojmovanja enakih možnosti oz.
izobraževalne pravičnosti ter s tem povezano pojmovanje poštenosti.
Vprašanje, ali OECD-jev kopernikanski obrat na področju izobraževalne
pravičnosti predstavlja korak v pravo smer, ostaja zaenkrat torej odprto.
Literatura
Adamson, Bob, Forestier, Katherine, Morris, Paul in Han, Christine
(2017) PISA, policymaking and political pantomime: education
de-vanja za poštene enake možnosti (optimistična predpostavka o naravi enakih možnosti). V koli-
kor izhajamo iz predpostavke, da so enake možnosti nekakšen trojanski konj OECD-jevega
»mehkega načina upravljanja« (Martens in Jakobi, 2010: 174) (pesimistična predpos-tavka o naravi
enakih možnosti), pa zgoraj omenjena zagata izgine (ne pa tudi sam problem).
19 Desegregacija ameriškega šolstva skupaj z ostalimi emancipatoričnimi družbenimi gibanji v
ZDA (npr. gibanje za državljanske pravice), ki so v veliki meri temeljila na primeru ameriškega
vrhovnega sodišča Brown v. Board of Education iz leta 1954, je postavila problematiko enakih
izobraževalnih možnosti v samo središče razprav o družbeni (ne)enakosti. Raziskavo The
Equality of Educational Opportunity Study je leta 1964 naročilo Ameriško ministrstvo za zdravje,
izobraževanje in socialno varstvo, »da oceni razpoložljivost enakih izobraževalnih možnosti
za otroke različnih ras, barve kože, vere in narodnosti« (ibid.). Za celovito predstavitev genea-
logije »Colemanovega poročila« glej Šimenc (2017) ter Sardoč in Gaber (2017)
20 Za podrobnejšo analizo distinkcije med »idealno« in »neidealno« teorijo glej tematsko številko
revije Social Theory and Practice, ki sta jo uredila Ingrid Robeyns in Adam Swift (2008), za kritiko
»idealne teorije pravičnosti« pa Farrelly (2007). Vlogo in pomen t. i. »idealne teorije« v okviru
Rawlsovega pojmovanja pravičnosti kot poštenosti predstavi Anthony Appiah v 3. poglavju (Po-
litical Ideals: Lessons from John Rawls) knjige As If: Idealization and Ideals (2017).
240
