Page 237 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 237
m. sardoč ■ »veliki kompromis« v vzgoji ali izobraževanju ...
preseneča torej, da je t. i. »kultura objektivnosti« (Porter, 1995) ter s tem
povezana kvantifikacija del OECD-jeve agende na širšem vsebinskem po-
dročju vzgoje in izobraževanja, saj zaupanje v številke, kakor opozarja
Theodore Porter, »zmanjšuje potrebo po znanju in osebnem zaupan-
ju. Kvantifikacija je namreč primerna za komunikacijo, ki presega meje
lokalnega in skupnosti.« (Porter, 1995: ix.). Kakor v svojem članku Good
Education in the Age of Measurement izpostavlja Gert Biesta, imajo velike
mednarodne raziskave nekakšen Janusov obraz:
(t)a učinek je bil v določeni meri koristen, saj je omogočal razprave, ki
temeljijo na dejanskih podatkih in ne le na predpostavkah ali mnenjih
o tem, kaj bi bilo mogoče. Problem pa je, da je obilo informacij o izo-
braževalnih rezultatih dalo vtis, da lahko odločitve o usmeritvah izobra-
ževalne politike ter oblikovanju izobraževalne prakse temeljijo zgolj na
dejanskih informacijah. (Biesta, 2010: 34–35.)
V primerjavi s posplošenimi sodbami, ki pogosto temeljijo na anek-
dotičnih primerih iz pedagoške prakse, zagotavljajo velike mednaro-
dne raziskave tako zanesljiv kakor tudi primerljiv vir informacij, kar je
v času t. i. »fake news« in s tem povezanih problemov dobrodošla pro-
tiutež. Kakor opozarjata Martens in Jakobi, predstavlja »moč številk v
primerjalnih študijah učinkovit instrument za prikaz različnih rešitev
na določen problem kot tudi za oceno njihove uspešnosti« (Martens in
Jakobi, 2010: 12). Kljub temu pa velike mednarodne raziskave niso »zgolj
in samo« arena za izmenjavo informacij in podatkov ter njihovo primer-
javo, temveč imajo poleg informacijske tudi transformacijsko ter korek-
cijsko funkcijo. V razpravah o vzgoji in izobraževanju – kakor opozarja
Gert Biesta – prevladujejo meritve in primerjave izobraževalnih rezulta-
tov ter da te meritve kot take usmerjajo večino izobraževalnih politik in s
tem tudi večino izobraževalne prakse. (Biesta, 2009: 43). Raziskava PISA
– kakor v svojem članku Governing by Numbers opozarja Sotiria Grek –
predstavlja »novo politično tehnologijo upravljanja evropskega izobraže-
valnega prostora preko številk« (Grek, 2009: 23). Kvantifikacija (tako v
znanstvenem, administrativnem ter birokratskem registru nasploh) ter s
tem povezano »zaupanje v številke« 10 predstavljata – kakor je v svoji knji-
gi Trust in Numbers opozoril Theodore Porter – »najnežnejšo, a kljub
temu še vedno najbolj prodorno obliko moči v sodobnih demokracijah«
(Porter, 1995: 45).
Kakor izpostavlja Steinar Bøyum: »gospodarstvo je (in bi moralo)
postati bolj na znanju temelječe in se zato izobraževanje obravnava kot del
10 Tukaj ostaja v celoti ob strani problematika zaupanja. Za celovito predstavitev te problematike
glej Levi in Braithwaite (1998) ter Hardin (2006).
235
preseneča torej, da je t. i. »kultura objektivnosti« (Porter, 1995) ter s tem
povezana kvantifikacija del OECD-jeve agende na širšem vsebinskem po-
dročju vzgoje in izobraževanja, saj zaupanje v številke, kakor opozarja
Theodore Porter, »zmanjšuje potrebo po znanju in osebnem zaupan-
ju. Kvantifikacija je namreč primerna za komunikacijo, ki presega meje
lokalnega in skupnosti.« (Porter, 1995: ix.). Kakor v svojem članku Good
Education in the Age of Measurement izpostavlja Gert Biesta, imajo velike
mednarodne raziskave nekakšen Janusov obraz:
(t)a učinek je bil v določeni meri koristen, saj je omogočal razprave, ki
temeljijo na dejanskih podatkih in ne le na predpostavkah ali mnenjih
o tem, kaj bi bilo mogoče. Problem pa je, da je obilo informacij o izo-
braževalnih rezultatih dalo vtis, da lahko odločitve o usmeritvah izobra-
ževalne politike ter oblikovanju izobraževalne prakse temeljijo zgolj na
dejanskih informacijah. (Biesta, 2010: 34–35.)
V primerjavi s posplošenimi sodbami, ki pogosto temeljijo na anek-
dotičnih primerih iz pedagoške prakse, zagotavljajo velike mednaro-
dne raziskave tako zanesljiv kakor tudi primerljiv vir informacij, kar je
v času t. i. »fake news« in s tem povezanih problemov dobrodošla pro-
tiutež. Kakor opozarjata Martens in Jakobi, predstavlja »moč številk v
primerjalnih študijah učinkovit instrument za prikaz različnih rešitev
na določen problem kot tudi za oceno njihove uspešnosti« (Martens in
Jakobi, 2010: 12). Kljub temu pa velike mednarodne raziskave niso »zgolj
in samo« arena za izmenjavo informacij in podatkov ter njihovo primer-
javo, temveč imajo poleg informacijske tudi transformacijsko ter korek-
cijsko funkcijo. V razpravah o vzgoji in izobraževanju – kakor opozarja
Gert Biesta – prevladujejo meritve in primerjave izobraževalnih rezulta-
tov ter da te meritve kot take usmerjajo večino izobraževalnih politik in s
tem tudi večino izobraževalne prakse. (Biesta, 2009: 43). Raziskava PISA
– kakor v svojem članku Governing by Numbers opozarja Sotiria Grek –
predstavlja »novo politično tehnologijo upravljanja evropskega izobraže-
valnega prostora preko številk« (Grek, 2009: 23). Kvantifikacija (tako v
znanstvenem, administrativnem ter birokratskem registru nasploh) ter s
tem povezano »zaupanje v številke« 10 predstavljata – kakor je v svoji knji-
gi Trust in Numbers opozoril Theodore Porter – »najnežnejšo, a kljub
temu še vedno najbolj prodorno obliko moči v sodobnih demokracijah«
(Porter, 1995: 45).
Kakor izpostavlja Steinar Bøyum: »gospodarstvo je (in bi moralo)
postati bolj na znanju temelječe in se zato izobraževanje obravnava kot del
10 Tukaj ostaja v celoti ob strani problematika zaupanja. Za celovito predstavitev te problematike
glej Levi in Braithwaite (1998) ter Hardin (2006).
235
