Page 239 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 239
m. sardoč ■ »veliki kompromis« v vzgoji ali izobraževanju ...
2013: 26) in naj bi bili torej veljavni oz. zadostni indikator (ekonomske)
uspešnosti družbe v prihodnosti (predpostavka o prevodljivosti učnih do-
sežkov v ekonomsko uspešnost).
Kakor v svojem članku The Limits of Measurement opozarja Heinz-
Dieter Meyer, predstavlja vzpon OECD-jeve raziskave PISA »eno od naj-
pomembejših sprememb v našem življenju« (Meyer, 2016: 18). OECD-jev
»mehki način upravljanja« – kakor opozorita Kerstin Martens in Anja
P. Jakobi – sestavljajo namreč tri ločene razsežnosti, in sicer 1) generiranje
idej; 2) evalvacija politik ter 2) proizvodnja podatkov (2010: 2). Kakor opo-
zarjata avtorici v svojem članku Expanding and Intensifying Governance:
The OECD in Education Policy, »OECD danes ne le opredeli problem,
temveč tudi ponudi rešitev« (Jakobi & Martens, 2010: 175). Hkrati je tre-
ba fenomen raziskave PISE kot del »političnega teatra« (Adamson et al.,
2017) misliti tudi v kontekstu spremenjenih globalnih razmer, v samem
pojmovanju države in njene suverenosti, prenosu dela pristojnosti na med-
narodne oz. medvladne organizacije ter – nenazadnje tudi – novih »teh-
nologij« vladovanja (governmentality) (Leibfried, 2015, III. del). Kakor
opozarjata Judith Torney-Purta in Jo-Ann Amadeo, predstavlja največji
izziv velikih mednarodnih raziskav »veljavnost uporabe uvrstitve držav
za oceno izobraževalnih dosežkov učencev v samih državah ter nenamer-
nih posledic te uporabe« (Torney-Purta in Amadeo, 2013: 248). Ta izziv
je morda najbolj evidenten na področju enakih izobraževalnih možnosti
oz. izobraževalne pravičnosti nasploh, saj je pojasnjena varianca dosežkov
učencev v okviru velikih mednarodnih raziskav s socialno-ekonomskim
statusom (v najboljšem primeru) nujen, ne pa tudi zadosten indikator izo-
braževalne pravičnosti.
Enake možnosti in izobraževalna pravičnost13
Enega od osnovnih mehanizmov zagotavljanja pravičnosti v procesih
distribucije selektivnih družbenih položajev predstavlja ideja enakih
možnosti, ki jo – vsaj v njeni egalitarni različici – sestavljata dve ločeni
načeli, in sicer 1) načelo nediskriminiranja ter 2) načelo izenačitve začet-
nega položaja. V okviru prvega načela imajo vsi posamezniki »ne glede
na« kateregakoli od moralno arbitrarnih dejavnikov, npr. spol, raso, so-
cialno-ekonomsko ozadje, veroizpoved, telesno in duševno konstitucijo
itn., enak dostop do procesa konkuriranja za selektivne družbene položa-
je. Kakor v svoji knjigi Equality of Opportunity opozarja John Roemer,
načelo nediskriminiranja namreč zagotavlja, da so v nabor potencial-
nih kandidatov vključeni »vsi posamezniki, ki posedujejo lastnosti, ki so
13 Za celovito predstavitev ideje enakih možnosti glej Sardoč (2013a, 2013b in 2014).
237
2013: 26) in naj bi bili torej veljavni oz. zadostni indikator (ekonomske)
uspešnosti družbe v prihodnosti (predpostavka o prevodljivosti učnih do-
sežkov v ekonomsko uspešnost).
Kakor v svojem članku The Limits of Measurement opozarja Heinz-
Dieter Meyer, predstavlja vzpon OECD-jeve raziskave PISA »eno od naj-
pomembejših sprememb v našem življenju« (Meyer, 2016: 18). OECD-jev
»mehki način upravljanja« – kakor opozorita Kerstin Martens in Anja
P. Jakobi – sestavljajo namreč tri ločene razsežnosti, in sicer 1) generiranje
idej; 2) evalvacija politik ter 2) proizvodnja podatkov (2010: 2). Kakor opo-
zarjata avtorici v svojem članku Expanding and Intensifying Governance:
The OECD in Education Policy, »OECD danes ne le opredeli problem,
temveč tudi ponudi rešitev« (Jakobi & Martens, 2010: 175). Hkrati je tre-
ba fenomen raziskave PISE kot del »političnega teatra« (Adamson et al.,
2017) misliti tudi v kontekstu spremenjenih globalnih razmer, v samem
pojmovanju države in njene suverenosti, prenosu dela pristojnosti na med-
narodne oz. medvladne organizacije ter – nenazadnje tudi – novih »teh-
nologij« vladovanja (governmentality) (Leibfried, 2015, III. del). Kakor
opozarjata Judith Torney-Purta in Jo-Ann Amadeo, predstavlja največji
izziv velikih mednarodnih raziskav »veljavnost uporabe uvrstitve držav
za oceno izobraževalnih dosežkov učencev v samih državah ter nenamer-
nih posledic te uporabe« (Torney-Purta in Amadeo, 2013: 248). Ta izziv
je morda najbolj evidenten na področju enakih izobraževalnih možnosti
oz. izobraževalne pravičnosti nasploh, saj je pojasnjena varianca dosežkov
učencev v okviru velikih mednarodnih raziskav s socialno-ekonomskim
statusom (v najboljšem primeru) nujen, ne pa tudi zadosten indikator izo-
braževalne pravičnosti.
Enake možnosti in izobraževalna pravičnost13
Enega od osnovnih mehanizmov zagotavljanja pravičnosti v procesih
distribucije selektivnih družbenih položajev predstavlja ideja enakih
možnosti, ki jo – vsaj v njeni egalitarni različici – sestavljata dve ločeni
načeli, in sicer 1) načelo nediskriminiranja ter 2) načelo izenačitve začet-
nega položaja. V okviru prvega načela imajo vsi posamezniki »ne glede
na« kateregakoli od moralno arbitrarnih dejavnikov, npr. spol, raso, so-
cialno-ekonomsko ozadje, veroizpoved, telesno in duševno konstitucijo
itn., enak dostop do procesa konkuriranja za selektivne družbene položa-
je. Kakor v svoji knjigi Equality of Opportunity opozarja John Roemer,
načelo nediskriminiranja namreč zagotavlja, da so v nabor potencial-
nih kandidatov vključeni »vsi posamezniki, ki posedujejo lastnosti, ki so
13 Za celovito predstavitev ideje enakih možnosti glej Sardoč (2013a, 2013b in 2014).
237
