Page 234 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 234
šolsko polje, letnik xxviii, številka 5–6
PISA), ki predstavlja enega od glavnih »generatorjev podatkov« (Martens
in Jakobi, 2010: 11) Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (v na-
daljevanju: OECD) ter njenega »mehkega načina upravljanja« (ibid.: 2).
Največjo vrednost raziskave PISA – kakor je izpostavil generalni sekretar
OECD-ja Angel Gurría – naj bi namreč predstavljal »navdih nacional-
nim prizadevanjem za pomoč učencem, da se bolje učijo, učiteljem, da bo-
lje poučujejo, in šolskim sistemom, da postanejo učinkovitejši« (OECD,
2010: 4).2 Ta usmeritev, kakor poudarjajo številni avtorji, predstavlja izho-
dišče t. i. »politik posojanja« na širšem vsebinskem področju vzgoje in iz-
obraževanja (Steiner-Khamsi, 2004) ter s tem povezano »ideologijo glo-
balizirajočega empiricizma« (Torrance, 2006)).
Val ugovorov in očitkov zoper monopolni položaj raziskave PISA
problem sicer zadene, vendar osnovno dinamiko t. i. »velikega kompro-
misa« pravzaprav zgreši, saj med OECD-jevimi politikami3 na področju
vzgoje in izobraževanja (in v tem kontekstu tudi raziskave PISA) ter neoli-
beralizmom postavi enačaj. Kljub kritiki, da predstavlja izhodišče »neoli-
beralne« paradigme – kakor v prispevku Neoliberalism and Beyond izpo-
stavlja Mark Olssen – »napad na idejo javnega dobrega, ki je bila značilna
za obdobje države blaginje« (Olssen, 2017: 42), ostaja pojem neoliberaliz-
ma v okviru t. i. »standardne« kritike raziskave PISA4 v veliki meri nedo-
rečen. Kakor je v recenziji knjige Crisis Without End: The Unravelling of
Western Prosperity zapisala Vera Troeger, sam pojem neoliberlizma pred-
stavlja kot »nekakšen bavbav za vse, kar je narobe z prevladujočim politič-
nim in gospodarskim sistemom na Zahodu, ne da bi ta pojem tudi defini-
rali« (Troeger, 2014).5
2 Imperativ učinkovitosti ter na njej utemeljena kultura storilnostne usmerjenosti, ki jo šte-
vilni avtorji povezujejo z ideologijo neoliberalizma, sta neposredno povezana z vprašan-
jem »kaj deluje« tako na ravni izobraževalnih politik oz. pedagoške prakse (Kvernbekk,
2016; Moss, 2007).
3 Za analizo OECD-jevega (globalnega) vpliva na vzgojo in izobraževanje glej Wiseman in Ste-
vens Taylor (2017), za analizo OECD-ja kot akterja v mednarodni politiki ter njegovega vpliva
na nacionalne javne politike pa Martens in Jakobi (2010).
4 T. i. »standardna« kritika raziskave PISA – vsaj od odprtega pisma oz. prispevka »OECD
and PISA are Damaging Education Worldwide« v britanskem časniku The Guardian – je tudi
sama postala – pravzaprav ironično – velika »industrija«, kar potrjuje tudi število člankov v
akademskih revijah ter zbornikih ali monografijah o kritiki raziskave PISA. Za analizo vse-
binskih poudarkov člankov, ki obravnavajo posamezne razsežnosti raziskave PISA v obdobju
med leti 2000 in 2015, glej Hopfenbeck et al. (2017).
5 Kljub raznolikim opredelitvam neoliberalizma si vsa pojmovanja delijo nekatere temeljne
predpostavke, ki temeljijo na t. i. »igri ničelne vsote« med svobodo in enakostjo (ter vrsto s
tem povezanih problemov), in sicer 1) da je zagotavljanje enakosti nerazdružljivo povezano z
večjo vlogo države (predpostavka o eksponencialni povezanosti večje enakosti in aktivnejše vloge drža-
ve); 2) da je aktivnejša vloga države vselej povezana (zgolj in samo) z zagotavljanjem enakosti
(predpostavka o pristranski naravi vloge države); 3) da je večanje enakosti obratnosorazmerno po-
232
PISA), ki predstavlja enega od glavnih »generatorjev podatkov« (Martens
in Jakobi, 2010: 11) Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (v na-
daljevanju: OECD) ter njenega »mehkega načina upravljanja« (ibid.: 2).
Največjo vrednost raziskave PISA – kakor je izpostavil generalni sekretar
OECD-ja Angel Gurría – naj bi namreč predstavljal »navdih nacional-
nim prizadevanjem za pomoč učencem, da se bolje učijo, učiteljem, da bo-
lje poučujejo, in šolskim sistemom, da postanejo učinkovitejši« (OECD,
2010: 4).2 Ta usmeritev, kakor poudarjajo številni avtorji, predstavlja izho-
dišče t. i. »politik posojanja« na širšem vsebinskem področju vzgoje in iz-
obraževanja (Steiner-Khamsi, 2004) ter s tem povezano »ideologijo glo-
balizirajočega empiricizma« (Torrance, 2006)).
Val ugovorov in očitkov zoper monopolni položaj raziskave PISA
problem sicer zadene, vendar osnovno dinamiko t. i. »velikega kompro-
misa« pravzaprav zgreši, saj med OECD-jevimi politikami3 na področju
vzgoje in izobraževanja (in v tem kontekstu tudi raziskave PISA) ter neoli-
beralizmom postavi enačaj. Kljub kritiki, da predstavlja izhodišče »neoli-
beralne« paradigme – kakor v prispevku Neoliberalism and Beyond izpo-
stavlja Mark Olssen – »napad na idejo javnega dobrega, ki je bila značilna
za obdobje države blaginje« (Olssen, 2017: 42), ostaja pojem neoliberaliz-
ma v okviru t. i. »standardne« kritike raziskave PISA4 v veliki meri nedo-
rečen. Kakor je v recenziji knjige Crisis Without End: The Unravelling of
Western Prosperity zapisala Vera Troeger, sam pojem neoliberlizma pred-
stavlja kot »nekakšen bavbav za vse, kar je narobe z prevladujočim politič-
nim in gospodarskim sistemom na Zahodu, ne da bi ta pojem tudi defini-
rali« (Troeger, 2014).5
2 Imperativ učinkovitosti ter na njej utemeljena kultura storilnostne usmerjenosti, ki jo šte-
vilni avtorji povezujejo z ideologijo neoliberalizma, sta neposredno povezana z vprašan-
jem »kaj deluje« tako na ravni izobraževalnih politik oz. pedagoške prakse (Kvernbekk,
2016; Moss, 2007).
3 Za analizo OECD-jevega (globalnega) vpliva na vzgojo in izobraževanje glej Wiseman in Ste-
vens Taylor (2017), za analizo OECD-ja kot akterja v mednarodni politiki ter njegovega vpliva
na nacionalne javne politike pa Martens in Jakobi (2010).
4 T. i. »standardna« kritika raziskave PISA – vsaj od odprtega pisma oz. prispevka »OECD
and PISA are Damaging Education Worldwide« v britanskem časniku The Guardian – je tudi
sama postala – pravzaprav ironično – velika »industrija«, kar potrjuje tudi število člankov v
akademskih revijah ter zbornikih ali monografijah o kritiki raziskave PISA. Za analizo vse-
binskih poudarkov člankov, ki obravnavajo posamezne razsežnosti raziskave PISA v obdobju
med leti 2000 in 2015, glej Hopfenbeck et al. (2017).
5 Kljub raznolikim opredelitvam neoliberalizma si vsa pojmovanja delijo nekatere temeljne
predpostavke, ki temeljijo na t. i. »igri ničelne vsote« med svobodo in enakostjo (ter vrsto s
tem povezanih problemov), in sicer 1) da je zagotavljanje enakosti nerazdružljivo povezano z
večjo vlogo države (predpostavka o eksponencialni povezanosti večje enakosti in aktivnejše vloge drža-
ve); 2) da je aktivnejša vloga države vselej povezana (zgolj in samo) z zagotavljanjem enakosti
(predpostavka o pristranski naravi vloge države); 3) da je večanje enakosti obratnosorazmerno po-
232
