Page 117 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 5-6: Znanje, motivacija in pogoji učenja v luči mednarodnih primerjav TIMSS in PISA, ur. Barbara Japelj Pavešić in Klaudija Šterman Ivančič
P. 117
a. bajda gorela ■ umetnost in matematika: problem motivacije ...
spodbujati in kdaj umiriti nastopače, bi bilo najbrž številnim učiteljem
dobrodošlo. Zavoljo počutja v razredu, zavoljo nudenja pomoči nadar-
jenim, a morda premalo samozavestnim in bolj občutljivim učencem. In
hkrati orodje za to, da se učence seznani tudi s tem, da ni vsako nastopašt-
vo in glumaštvo že gledališče in umetnost.
Za vsak ustvarjalni presežek je treba veliko truda in nemalokrat ve-
liko ljudi, pa tudi finančnih sredstev. Produkcijske razmere umetniških
projektov na slovenskem umetnostnem trgu (ki ga zaradi majhnosti s
težavo tako imenujemo) so slabe. Javni zavodi na področju kulture vse več
sredstev namenjajo za vzdrževanje prostorov in plače zaposlenih, namesto
za ustvarjanje kvalitetnega programa.
Še huje se godi izven institucionalni sceni, neprofitnim zavodom
na področju kulture in samozaposlenim v kulturi. Zakonsko so zadeve
na tem področju, kljub prizadevanjem nekaterih organizacij, še vedno
pomanjkljivo urejene. Uspeh umetniških del pa vendarle ni merljiv le s
prodanimi vstopnicami. Zato bi morali, sploh v vzgojno izobraževalnih
zavodih, toliko bolj poudarjati več aspektov umetniškega dela in ne le
nekaterih. Poudarjanje ustvarjalnosti, katere edina cilja sta sprostitev na
eni strani in zaslužek na drugi, ni vredno resnega komentarja. Pa vendar
slovenska kulturna politika državljane naravnost spodbuja k takšnemu
vrednotenju kulturnih dobrin.
Kritičnost naj ne bi bila zaželena le, kadar gre za presojo umetniške
kvalitete. Zgoraj omenjeno velja zlasti za kulturno-umetnostno vzgojo v
šolah, katere spremljajoča dejavnost bi morala že zdaj biti veliko bolj pris-
otna teoretska refleksija umetniških del in produkcijskih razmer, veliko
bolj kot presoja umetniške kvalitete dela po opravljeni ali neopravljeni,
doseženi ali nedoseženi spektakelski funkciji.
Kritična obravnava posamezne teme, snovi, problema lahko namreč
veliko bolj predstavi kompleksnost vsebine, ta pa postane zaradi načina
obravnave veliko bolj dojemljiva, kot bi bila, v kolikor bi bila vsebina le
reprezentirana, podana brez komentarja ali stališča.
Vse omenjeno navajam v zvezi z uspešnimi primeri mrežnih praks,
kot so učenje z umetnostnimi sredstvi, med njimi je projekt Kulturstik ali
projekta Čudaluža in Čudazrak, ki ju je za koprski Center eksperimen-
tov izvajala fizičarka Nina Jereb. V tem primeru je fizičarka znanje, prido-
bljeno na različnih gibalnih in glasnih delavnicah, kombinirala z uradno
pridobljenim znanjem fizike in svojim angažmajem za inovativno pred-
stavitev fizikalnih problemov najmlajših. Odzivi učencev in učiteljic na
šolah, kjer je gostovala s predstavo, so bili zelo pozitivni: učence je prob-
lematika, predstavljena na inovativen način, aktivirala in v njih vzbudila
radovednost za posamezen fizikalni pojav.
115
spodbujati in kdaj umiriti nastopače, bi bilo najbrž številnim učiteljem
dobrodošlo. Zavoljo počutja v razredu, zavoljo nudenja pomoči nadar-
jenim, a morda premalo samozavestnim in bolj občutljivim učencem. In
hkrati orodje za to, da se učence seznani tudi s tem, da ni vsako nastopašt-
vo in glumaštvo že gledališče in umetnost.
Za vsak ustvarjalni presežek je treba veliko truda in nemalokrat ve-
liko ljudi, pa tudi finančnih sredstev. Produkcijske razmere umetniških
projektov na slovenskem umetnostnem trgu (ki ga zaradi majhnosti s
težavo tako imenujemo) so slabe. Javni zavodi na področju kulture vse več
sredstev namenjajo za vzdrževanje prostorov in plače zaposlenih, namesto
za ustvarjanje kvalitetnega programa.
Še huje se godi izven institucionalni sceni, neprofitnim zavodom
na področju kulture in samozaposlenim v kulturi. Zakonsko so zadeve
na tem področju, kljub prizadevanjem nekaterih organizacij, še vedno
pomanjkljivo urejene. Uspeh umetniških del pa vendarle ni merljiv le s
prodanimi vstopnicami. Zato bi morali, sploh v vzgojno izobraževalnih
zavodih, toliko bolj poudarjati več aspektov umetniškega dela in ne le
nekaterih. Poudarjanje ustvarjalnosti, katere edina cilja sta sprostitev na
eni strani in zaslužek na drugi, ni vredno resnega komentarja. Pa vendar
slovenska kulturna politika državljane naravnost spodbuja k takšnemu
vrednotenju kulturnih dobrin.
Kritičnost naj ne bi bila zaželena le, kadar gre za presojo umetniške
kvalitete. Zgoraj omenjeno velja zlasti za kulturno-umetnostno vzgojo v
šolah, katere spremljajoča dejavnost bi morala že zdaj biti veliko bolj pris-
otna teoretska refleksija umetniških del in produkcijskih razmer, veliko
bolj kot presoja umetniške kvalitete dela po opravljeni ali neopravljeni,
doseženi ali nedoseženi spektakelski funkciji.
Kritična obravnava posamezne teme, snovi, problema lahko namreč
veliko bolj predstavi kompleksnost vsebine, ta pa postane zaradi načina
obravnave veliko bolj dojemljiva, kot bi bila, v kolikor bi bila vsebina le
reprezentirana, podana brez komentarja ali stališča.
Vse omenjeno navajam v zvezi z uspešnimi primeri mrežnih praks,
kot so učenje z umetnostnimi sredstvi, med njimi je projekt Kulturstik ali
projekta Čudaluža in Čudazrak, ki ju je za koprski Center eksperimen-
tov izvajala fizičarka Nina Jereb. V tem primeru je fizičarka znanje, prido-
bljeno na različnih gibalnih in glasnih delavnicah, kombinirala z uradno
pridobljenim znanjem fizike in svojim angažmajem za inovativno pred-
stavitev fizikalnih problemov najmlajših. Odzivi učencev in učiteljic na
šolah, kjer je gostovala s predstavo, so bili zelo pozitivni: učence je prob-
lematika, predstavljena na inovativen način, aktivirala in v njih vzbudila
radovednost za posamezen fizikalni pojav.
115
