Page 14 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 14
šolsko polje, letnik xxx, številka 3–4
odnosi (Simmons in Blyth, 1987) in z večjim stresom zaradi tekmovalno-
sti in socialne primerjave med vrstniki (Eccles, Wigfield in Schiefle, 1998),
kar lahko privede do porasta MVN. Upad MVN v obdobju srednjega in
poznega mladostništva pa raziskovalci največkrat povezujejo z večjo soci-
alno zrelostjo in kompetentnostjo mladostnikov, ki jim omogoča, da se z
različnimi problemskimi situacijami v odnosu z vrstniki spoprijemajo na
bolj prilagojen način.
Drugič, v MVN je udeleženih več fantov kot deklet. Pri tem se fan-
tje pogosteje kot dekleta pojavljajo v vseh vlogah – v vlogi nasilnežev, žr-
tev in v dvojni vlogi nasilnežev-žrtev (Doupona, 2016; Marsh et al., 2011;
Olweus, 1993; O‘Neill, 2008). Obstajajo pa razlike med spoloma – fan-
tje so pogosteje udeleženi v fizičnem nasilju, in sicer kot nasilneži in žrtve
(Olweus, 1993; Polak, Smrtnik Vitulić in Vošnjak, 2011), dekleta pa pri od-
nosnem nasilju. Razloge za to gre verjetno iskati v procesih socializacije.
Pri dojenčkih in malčkih namreč glede na spol niso ugotovili pomembnih
razlik v agresivnosti, te pa se pojavljajo od predšolskega obdobja dalje. Za
fante so bolj značilne – in sprejemljive – oblike fizične agresivnosti (npr.
pretepi), kar se za dekleta ne spodobi. Pri dekletih pa se dopuščajo ver-
balne in odnosne oblike agresivnosti, npr. socialna izolacija, opravljanje
(Archer in Coyne, 2005; Besag, 2006; Carpenter in Ferguson, 2009; Seals
in Young, 2003; Smith, Madsen in Moody, 1999). Zato ni presenetljivo, da
število fantov-nasilnežev ostaja skozi leta relativno enako, medtem ko šte-
vilo deklet-nasilnic s starostjo pomembno upada. To kaže na povezanost
MVN s socializacijskimi procesi pri fantih in dekletih ter na povezavo s
praviloma večjo tolerantnostjo okolja do bolj aktivnega/impulzivnega ve-
denja fantov (Marsh et al., 2011; Olweus, 1995).
Tretjič, vloge v MVN so relativno stabilne, še zlasti vloga nasilne-
ža, manj vloga žrtve in najmanj vloga opazovalca/ev (Schäfer et al., 2005;
Smith et al., 2004a). To kaže, da je treba veliko strokovnega dela s posa-
meznimi skupinami učencev na šoli (delo učiteljev, svetovalnih delavcev),
da se posamezni učenec »reši« svoje vloge.
Še najbolj objektivne primerjave med državami nudijo različne med-
narodne raziskave, ki zajamejo tudi problematiko MVN. Take so npr. raz-
iskave Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki med številnimi po-
datki pri 15-letnikih ugotavljajo tudi stopnjo prisotnosti MVN. Podatki
primerjalne analize WHO za leto 2004 so pokazali, da je Slovenija med
39 sodelujočimi državami med sedmimi državami z najmanjšo stopnjo
MVN – skupaj s Švedsko in Finsko, Madžarsko, Italijo, Češko in Malto
(pri nas je 17 % učencev poročalo, da so bili žrtve MVN; WHO, 2004).
Taista raziskava je ugotavljala tudi dinamiko MVN v šolah med 11. in
15. letom glede na zastopanost posameznih vlog. V povprečju lahko pri
12
odnosi (Simmons in Blyth, 1987) in z večjim stresom zaradi tekmovalno-
sti in socialne primerjave med vrstniki (Eccles, Wigfield in Schiefle, 1998),
kar lahko privede do porasta MVN. Upad MVN v obdobju srednjega in
poznega mladostništva pa raziskovalci največkrat povezujejo z večjo soci-
alno zrelostjo in kompetentnostjo mladostnikov, ki jim omogoča, da se z
različnimi problemskimi situacijami v odnosu z vrstniki spoprijemajo na
bolj prilagojen način.
Drugič, v MVN je udeleženih več fantov kot deklet. Pri tem se fan-
tje pogosteje kot dekleta pojavljajo v vseh vlogah – v vlogi nasilnežev, žr-
tev in v dvojni vlogi nasilnežev-žrtev (Doupona, 2016; Marsh et al., 2011;
Olweus, 1993; O‘Neill, 2008). Obstajajo pa razlike med spoloma – fan-
tje so pogosteje udeleženi v fizičnem nasilju, in sicer kot nasilneži in žrtve
(Olweus, 1993; Polak, Smrtnik Vitulić in Vošnjak, 2011), dekleta pa pri od-
nosnem nasilju. Razloge za to gre verjetno iskati v procesih socializacije.
Pri dojenčkih in malčkih namreč glede na spol niso ugotovili pomembnih
razlik v agresivnosti, te pa se pojavljajo od predšolskega obdobja dalje. Za
fante so bolj značilne – in sprejemljive – oblike fizične agresivnosti (npr.
pretepi), kar se za dekleta ne spodobi. Pri dekletih pa se dopuščajo ver-
balne in odnosne oblike agresivnosti, npr. socialna izolacija, opravljanje
(Archer in Coyne, 2005; Besag, 2006; Carpenter in Ferguson, 2009; Seals
in Young, 2003; Smith, Madsen in Moody, 1999). Zato ni presenetljivo, da
število fantov-nasilnežev ostaja skozi leta relativno enako, medtem ko šte-
vilo deklet-nasilnic s starostjo pomembno upada. To kaže na povezanost
MVN s socializacijskimi procesi pri fantih in dekletih ter na povezavo s
praviloma večjo tolerantnostjo okolja do bolj aktivnega/impulzivnega ve-
denja fantov (Marsh et al., 2011; Olweus, 1995).
Tretjič, vloge v MVN so relativno stabilne, še zlasti vloga nasilne-
ža, manj vloga žrtve in najmanj vloga opazovalca/ev (Schäfer et al., 2005;
Smith et al., 2004a). To kaže, da je treba veliko strokovnega dela s posa-
meznimi skupinami učencev na šoli (delo učiteljev, svetovalnih delavcev),
da se posamezni učenec »reši« svoje vloge.
Še najbolj objektivne primerjave med državami nudijo različne med-
narodne raziskave, ki zajamejo tudi problematiko MVN. Take so npr. raz-
iskave Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki med številnimi po-
datki pri 15-letnikih ugotavljajo tudi stopnjo prisotnosti MVN. Podatki
primerjalne analize WHO za leto 2004 so pokazali, da je Slovenija med
39 sodelujočimi državami med sedmimi državami z najmanjšo stopnjo
MVN – skupaj s Švedsko in Finsko, Madžarsko, Italijo, Češko in Malto
(pri nas je 17 % učencev poročalo, da so bili žrtve MVN; WHO, 2004).
Taista raziskava je ugotavljala tudi dinamiko MVN v šolah med 11. in
15. letom glede na zastopanost posameznih vlog. V povprečju lahko pri
12
