Page 11 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 3-4: Nasilje, šola, družba II, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 11
sihološki vidiki medvrstniškega nasilja v šolah:
ugotovitve nekaterih slovenskih raziskav
Sonja Pečjak in Tina Pirc
Medvrstniško nasilje (v nadaljevanju: MVN) se pojavlja na vseh
šolah, pri čemer se nekatere šole s tem problemom ukvarjajo od-
prto in pošteno (Sullivan, 2011), druge pa pojave MVN prikri-
vajo, »pometajo pod preprogo« in se z njim ukvarjajo le v primerih, ko to
izbruhne – praviloma v intenzivni obliki s hudimi posledicami za žrtev/-
-ve – ter to pride v medije, največkrat zaradi staršev.
Psihološka stroka je pričela sistematično preučevati MVN relativno
pozno – v 70-ih letih preteklega stoletja. Med prvimi raziskovalci tega po-
java je bil norveški raziskovalec Olweus (1973 in 1978), ki se je lotil preu-
čevanja razširjenosti posameznih oblik MVN pri učencih osnovne in sre-
dnje šole. Pobuda za to je prišla s strani norveškega ministrstva za šolstvo
kot reakcija na samomore treh norveških osnovnošolcev, ki so bili posle-
dica MVN. Pri nas sta s preučevanjem MVN v 90-ih letih pričela Bojan
Dekleva (1996) z Instituta za kriminologijo Pravne fakultete in Mojca
Pušnik (1999) z Zavoda za šolstvo.
Za predstavljena poglavja v nadaljevanju smo se odločili iz različnih
razlogov. V prvem poglavju smo želeli čim bolj jasno (enoznačno) oprede-
liti pojav MVN, kajti samo tako lahko vsebinsko veljavno raziskujemo ta
pojav. Podpoglavje o razširjenosti MVN smo vključili, ker med učitelji,
starši in laično javnostjo pogosto naletimo na izjave, da je tega nasilja med
mladimi vedno več. Skušali smo pokazati, da je to tezo iz različnih razlo-
gov empirično raziskovalno težko potrditi oz. ovreči. Nadalje obravnava-
mo aktualne pojave, s katerimi se v slovenskem prostoru srečujemo danes
in so pogosto povezani z MVN – kot je npr. fazaniranje –, pišemo o dolgo
9
ugotovitve nekaterih slovenskih raziskav
Sonja Pečjak in Tina Pirc
Medvrstniško nasilje (v nadaljevanju: MVN) se pojavlja na vseh
šolah, pri čemer se nekatere šole s tem problemom ukvarjajo od-
prto in pošteno (Sullivan, 2011), druge pa pojave MVN prikri-
vajo, »pometajo pod preprogo« in se z njim ukvarjajo le v primerih, ko to
izbruhne – praviloma v intenzivni obliki s hudimi posledicami za žrtev/-
-ve – ter to pride v medije, največkrat zaradi staršev.
Psihološka stroka je pričela sistematično preučevati MVN relativno
pozno – v 70-ih letih preteklega stoletja. Med prvimi raziskovalci tega po-
java je bil norveški raziskovalec Olweus (1973 in 1978), ki se je lotil preu-
čevanja razširjenosti posameznih oblik MVN pri učencih osnovne in sre-
dnje šole. Pobuda za to je prišla s strani norveškega ministrstva za šolstvo
kot reakcija na samomore treh norveških osnovnošolcev, ki so bili posle-
dica MVN. Pri nas sta s preučevanjem MVN v 90-ih letih pričela Bojan
Dekleva (1996) z Instituta za kriminologijo Pravne fakultete in Mojca
Pušnik (1999) z Zavoda za šolstvo.
Za predstavljena poglavja v nadaljevanju smo se odločili iz različnih
razlogov. V prvem poglavju smo želeli čim bolj jasno (enoznačno) oprede-
liti pojav MVN, kajti samo tako lahko vsebinsko veljavno raziskujemo ta
pojav. Podpoglavje o razširjenosti MVN smo vključili, ker med učitelji,
starši in laično javnostjo pogosto naletimo na izjave, da je tega nasilja med
mladimi vedno več. Skušali smo pokazati, da je to tezo iz različnih razlo-
gov empirično raziskovalno težko potrditi oz. ovreči. Nadalje obravnava-
mo aktualne pojave, s katerimi se v slovenskem prostoru srečujemo danes
in so pogosto povezani z MVN – kot je npr. fazaniranje –, pišemo o dolgo
9
