Page 114 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin

šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4

stališče, najprej ugotoviti, kje obstaja dejansko ali potencialno nesoglas­
je med njim in poslušalci. Slednje namreč predstavlja podlago za obliko­
vanje njegovega stališča do primera, o katerem namerava govoriti, in mu
omogoča izbor ustreznih argumentov, s katerimi to stališče lahko uspe­
šno podpre. Osnovna shema orodja za določanje spornega vprašanja (oz.
sporne točke, to je mesta nesoglasja med govorcem in sogovorcem) teme­
lji na za­stavljanju hierarhično strukturiranih vprašanj in omogoča v vsa­
kem konkretnem primeru določitev štirih vrst situacije oziroma štirih vrst
spornih točk. Na kratko jih pojasnimo. Temeljno spornost obstoja neke­
ga dogodka oziroma spornost izvršitve nekega dejanja govorec ugotavlja
z vprašanjem Ali se je nekaj zgodilo oz. Ali je x res storil y. V tem prime­
ru pravimo, da je sporno dejstvo ali domneva (lat. constitutio coniecturalis).
Kadar govorec ve ali presodi, da obstoj dogodka ali dejanja za govorca in
sogovorca (poslušalce) ni sporen, se lahko premakne na raven, kjer ugota­
vlja morebitno spornost opredelitve dogodka ali dejanja, to je opisa oziro­
ma njunih bistvenih značilnosti. Pripadajoče vprašanje se v tem primeru
glasi Kaj se je zgodilo ali Kaj je storil x in vpeljuje spornost na ravni defini-
cije (lat. constitutio definitiva). Če tudi opis dejanja ali dogodka ni sporen,
lahko govorec ugotavlja morebitno spornost s pomočjo vprašanja Kakšno
dejanje je storil x oziroma Ali je bilo dejanje, ki ga je storil x, res primerno. V
tem primeru se govorec sprašuje po lastnostih dejanja ali dogodka in ugo­
tavlja spornost njune kvalitete (lat. constitutio generalis). Kadar so tako ob­
stoj, definicija in kvaliteta dejanja ali dogodka prepoznani kot potencial­
no neproblematični za sogovorca, si govorec lahko zastavi vprašanje Ali je
mesto primerno za razpravo o vprašanjih (obstoja, definicije in kvalitete de-
janja/dogodka). Na tej ravni določitve spornosti problema, ki je tudi skle­
pna raven znotraj štirih osnovnih spornih izhodišč, s pomočjo opredelitve
primernosti mesta govorec ugotavlja potencialno (ne)ustreznost zunanjih
okoliščin razpravljanja o dogodku ali dejanju, to je časa (ugodnost/neu­
godnost), kraja (formalnost/neformalnost), ustreznosti zakonov/pravil,
ki urejajo problem, vrste sogovornikov (usposobljenost, strokovnost) ipd.
(lat. constitutio translativa). Ob tem zgoščenemu prikazu teorije o stasis je
treba poudariti tudi tri splošne značilnosti, ki so značilne za antični sistem
štirih vprašanj (a tudi za njegove podsisteme); to so njihova hierarhičnost,
rekurzivnost in kompleksnost (Fahnestock in Secor, 1985: str. 218–219).
Izpeljava stasis/constitutio je že po svoji naravi hierarhična, saj vprašanja o
dejstvih v logičnem smislu predhodijo vprašanjem o definiciji in so obi­
čajno zajeta (subsumirana) v argumentih iz definicije, podobno so vpra­
šanja o definiciji vključena v vprašanja o kvaliteti, medtem ko vprašanj­a
o »jurisdikciji« lahko kot nerelevantne opredelijo vse predhodne »te­
matske« argumente in kot ključne izpostavijo argumente o proceduralni

112