Page 112 - Šolsko polje, XXIX, 2018, št. 3-4: K paradigmam raziskovanja vzgoje in izobraževanja, ur. Valerija Vendramin
P. 112
šolsko polje, letnik xxix, številka 3–4
je namenjen govorčev izbor posameznega jezika,3 morda meri celo na raz
nojezično zmožnost,4 oziroma vsaj na eno od njenih različic, to je govor
čevo zmožnost, da se zaveda lastnega jezikovnega repertoarja in jezikovne
izbire prilagaja vsakokratni komunikacijski situaciji.5 Ne glede na vpraša
nje dejanskosti izrečenega, je v obeh primerih mogoče prepoznati histo
rično tradicijo, ki sega že v grško rimsko antiko ter posameznikov intelek
tualni domet in družbeni vpliv povezuje s poznavanjem/znanjem jezikov
ter je bila v zgodovini pogosto omejena zgolj na življenje kulturno privi
legiranih, izobrazbe deležnih družbenih slojev. Predvsem pa oba primera
implicirata družbeno konstrukcijo hierarhije jezikov, ki temelji na kultur
nih predpostavkah o privilegiranih področjih, ki jih zasedajo določeni je
ziki in njihovi govorci.6
Tale uvodna kulturno zgodovinska, evropocentrična anekdotična
ilustracija lahko nakazuje tudi na morebitno analogijo s sodobnimi več
kulturnimi in večjezikovnimi izzivi v vzgoji in izobraževanju. Kajti ne
kaj stoletij kasneje učenje in poučevanje jezikov kakor tudi njihova raba
v pedagoškem procesu še vedno predstavljata aktualno tematiko. Res je,
da se danes o načelnem obstoju različnih jezikov znotraj izobraževanja in
3 Za podroben kulturno zgodovinski oris različnih vrednostnih pogledov na jezike in jezikov
no raznolikost v zgodnji moderni Evropi prim. Burke (2004: str. 25–28).
4 V besedilu se vseskozi pojavljata pojma večjezičnost (angl. multilingualism) in raznojezičnost (angl.
plurilingualism), ki imata v strokovni literaturi različne (tudi ideološke) opredelitve (Kemp,
2009). Kadar zaznamujeta posameznikovo znanje in zmožnost obvladovanja (tri ali) več raz
ličnih jezikov (kot nasprotje eno- in dvojezičnosti), sta v strokovni literaturi v angleškem jeziku
pomensko celo izenačena, le da je »večjezičnost« termin, ki se v tem pomenu uporablja zlas
ti v ameriškem okolju (npr. Garcia, 2009), »raznojezičnost« pa je izšla zlasti iz jezikovnih in
medkulturnih konceptualizacij v okviru razvoja Skupnega evropskega jezikovnega okvira (SEJO,
2011) znotraj Sveta Evrope (podrobna razdelava koncepta je predstavljena v Coste et al., 2009).
Zlasti francoski jezikoslovci strogo ločijo med večjezičnostjo kot soobstojem več jezikov v
neki družbi in raznojezičnostjo, ki v ospredje postavlja posameznika in se navezuje na njegove
življenjske izkušnje z različnimi jeziki in kulturami (Grommes in Hu, 2014: str. 2).
5 V mislih imamo Gumperzov koncept o jezikovnem repertoarju (1964), na podlagi katerega je
znotraj raziskav ECML nastal tudi koncept »raznojezični repertoar« in ki ga Chen in Helot
povzameta kot »celoto jezikovnega, družbenojezikovnega, metajezikovnega in (družbeno)
kulturnega znanja, povezanega s številnimi jeziki (ter njihovimi različicami in registri), ki jih
posameznik obvladuje na različnih ravneh in za različne namene ter so posamezniku na voljo v
zunaj jezikovni komunikacijski in interakcijski situaciji« (2018: str. 170).
6 Podrobna obdelava jezikovnih in družbenih značilnosti dvo- in večjezičnosti v antiki je pred
stavljena v monografiji Bilingualism and the Latin language (Adams, 2004), kompleksna raz
merja med med klasičnimi jeziki in vernakularnimi jeziki Evrope, npr. dvojezična Evropa (tj.
latinščina kot drugi jezik – Vatersprache proti vernakularnemu prvemu jeziku – Muttersprache)
in večjezična Evropa (tj. klasični/antični jeziki – tudi arabski in hebrejski proti vernakularnim
jezikom), soobstoj različnih jezikov znotraj različnih družbenih struktur in literature pa ob
ravnavata deli Languages and Communities in Early Modern Europe (Burke, 2004) in Bilingual
Europe: Latin and Vernacular Cultures, Examples od Bilingualism and Multilingualism c. 1300–1800
(Bloemendal, 2015).
110
je namenjen govorčev izbor posameznega jezika,3 morda meri celo na raz
nojezično zmožnost,4 oziroma vsaj na eno od njenih različic, to je govor
čevo zmožnost, da se zaveda lastnega jezikovnega repertoarja in jezikovne
izbire prilagaja vsakokratni komunikacijski situaciji.5 Ne glede na vpraša
nje dejanskosti izrečenega, je v obeh primerih mogoče prepoznati histo
rično tradicijo, ki sega že v grško rimsko antiko ter posameznikov intelek
tualni domet in družbeni vpliv povezuje s poznavanjem/znanjem jezikov
ter je bila v zgodovini pogosto omejena zgolj na življenje kulturno privi
legiranih, izobrazbe deležnih družbenih slojev. Predvsem pa oba primera
implicirata družbeno konstrukcijo hierarhije jezikov, ki temelji na kultur
nih predpostavkah o privilegiranih področjih, ki jih zasedajo določeni je
ziki in njihovi govorci.6
Tale uvodna kulturno zgodovinska, evropocentrična anekdotična
ilustracija lahko nakazuje tudi na morebitno analogijo s sodobnimi več
kulturnimi in večjezikovnimi izzivi v vzgoji in izobraževanju. Kajti ne
kaj stoletij kasneje učenje in poučevanje jezikov kakor tudi njihova raba
v pedagoškem procesu še vedno predstavljata aktualno tematiko. Res je,
da se danes o načelnem obstoju različnih jezikov znotraj izobraževanja in
3 Za podroben kulturno zgodovinski oris različnih vrednostnih pogledov na jezike in jezikov
no raznolikost v zgodnji moderni Evropi prim. Burke (2004: str. 25–28).
4 V besedilu se vseskozi pojavljata pojma večjezičnost (angl. multilingualism) in raznojezičnost (angl.
plurilingualism), ki imata v strokovni literaturi različne (tudi ideološke) opredelitve (Kemp,
2009). Kadar zaznamujeta posameznikovo znanje in zmožnost obvladovanja (tri ali) več raz
ličnih jezikov (kot nasprotje eno- in dvojezičnosti), sta v strokovni literaturi v angleškem jeziku
pomensko celo izenačena, le da je »večjezičnost« termin, ki se v tem pomenu uporablja zlas
ti v ameriškem okolju (npr. Garcia, 2009), »raznojezičnost« pa je izšla zlasti iz jezikovnih in
medkulturnih konceptualizacij v okviru razvoja Skupnega evropskega jezikovnega okvira (SEJO,
2011) znotraj Sveta Evrope (podrobna razdelava koncepta je predstavljena v Coste et al., 2009).
Zlasti francoski jezikoslovci strogo ločijo med večjezičnostjo kot soobstojem več jezikov v
neki družbi in raznojezičnostjo, ki v ospredje postavlja posameznika in se navezuje na njegove
življenjske izkušnje z različnimi jeziki in kulturami (Grommes in Hu, 2014: str. 2).
5 V mislih imamo Gumperzov koncept o jezikovnem repertoarju (1964), na podlagi katerega je
znotraj raziskav ECML nastal tudi koncept »raznojezični repertoar« in ki ga Chen in Helot
povzameta kot »celoto jezikovnega, družbenojezikovnega, metajezikovnega in (družbeno)
kulturnega znanja, povezanega s številnimi jeziki (ter njihovimi različicami in registri), ki jih
posameznik obvladuje na različnih ravneh in za različne namene ter so posamezniku na voljo v
zunaj jezikovni komunikacijski in interakcijski situaciji« (2018: str. 170).
6 Podrobna obdelava jezikovnih in družbenih značilnosti dvo- in večjezičnosti v antiki je pred
stavljena v monografiji Bilingualism and the Latin language (Adams, 2004), kompleksna raz
merja med med klasičnimi jeziki in vernakularnimi jeziki Evrope, npr. dvojezična Evropa (tj.
latinščina kot drugi jezik – Vatersprache proti vernakularnemu prvemu jeziku – Muttersprache)
in večjezična Evropa (tj. klasični/antični jeziki – tudi arabski in hebrejski proti vernakularnim
jezikom), soobstoj različnih jezikov znotraj različnih družbenih struktur in literature pa ob
ravnavata deli Languages and Communities in Early Modern Europe (Burke, 2004) in Bilingual
Europe: Latin and Vernacular Cultures, Examples od Bilingualism and Multilingualism c. 1300–1800
(Bloemendal, 2015).
110
