Page 152 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 152
šolsko polje, letnik xxvii, številka 3–4
no takšni programi vključujejo tudi mobilnost akademskega osebja (npr.
pri snovanju skupnega študijskega programa) in diseminacijo raziskav oz.
raziskovanje v sodelovanju z drugimi. Če dobro razmislimo, lahko ugoto
vimo, da sodobni skupni študijski programi zajemajo največ srednjeveških
elementov internacionalizacije (mobilnost študentov, skupni jezik, skup
no kurikularno jedro ter akreditacijo) ter, za razliko od študijskih progra
mov, ki se zaključijo z dvojnimi (trojnimi itn.) diplomami, v svojem inte
gracijskem vrhu podeljujejo samo eno skupno diplomo, namesto dveh (ali
več) nacionalnih.
Skupina ponudnikov zajema institucije, konzorcije in podjetja, kar se
v internacionalizaciji visokega šolstva izraža v obliki podružničnih kam
pusov, virtualnih univerz, ustanovitve neodvisnih institucij oz. spojitve
ali prevzemov visokošolskih institucij. Vse naštete oblike imajo izrazit ele
ment izvoza študijskih programov, najsi bo ta opravljen fizično ali virtu
alno. V slednjem primeru splet predstavlja le orodje za dosego istega cilja.
Akreditacija novih študijskih programov je v državi gostiteljici obvezna,
jezik pa je običajno prilagojen nacionalnemu jeziku države uvoznice.
V zadnjo kategorijo sodijo projekti oz. skupna prizadevanja za vzpo
stavitev podpornega okolja za internacionalizacijo visokega šolstva ali pro
grami za raziskovalno dejavnost, denimo 7. okvirni program.
Zaključne misli
S člankom smo utemeljili izhodiščno tezo, da sodobni proces (re)interna
cionalizacije v Evropi pomeni obujanje historičnih elementov v različnih
kombinacijah, ki jih (nad)nacionalne institucije prikladno pojmujejo kot
sredstvo za razvoj in napredek (gospodarstva). Kompleksna povezava troj
ne vijačnice (Etzkowitz, 2000), univerza – industrija – vlada, poganja na
predek in razvoj, s čimer samo po sebi ni nič narobe. Težava nastane, ko
vlogo univerze in njeno »odgovornost do družbe« zreduciramo na razvoj
novih tehnologij in produktov, spregledamo pa njeno kritično-refleksivno
vlogo. Še več: problematično ni samo, da danes spreminjamo vlogo univer
ze (in njenega konstitutivnega elementa, tj. internacionalizacije), sporno
je, da kapitalistično usmerjeni apetiti trga posegajo tudi na področje jav
nega dobra, v našem primeru izobraževanja, kjer se »produkt«, tj. znan
je (diplome), dobesedno prodaja in vse manj nesebično predaja. Današnje
oblike internacionalizacije to dokazujejo (franšizni programi, virtualne
univerze ipd.). (Visoko) izobraževanje je s tržnim zasukom podvrženo na
eni strani zadovoljenju povpraševanj študentov in industrije na drugi stra
ni. To, ob upadanju javnofinančnih virov, za univerze pomeni odmika
nje od načel javnega dobra, saj se (bodo) financirale iz drugih, zasebnih
virov, s čimer se ustvarja polje neenakosti v dostopnosti za (revnejše) štu
150
no takšni programi vključujejo tudi mobilnost akademskega osebja (npr.
pri snovanju skupnega študijskega programa) in diseminacijo raziskav oz.
raziskovanje v sodelovanju z drugimi. Če dobro razmislimo, lahko ugoto
vimo, da sodobni skupni študijski programi zajemajo največ srednjeveških
elementov internacionalizacije (mobilnost študentov, skupni jezik, skup
no kurikularno jedro ter akreditacijo) ter, za razliko od študijskih progra
mov, ki se zaključijo z dvojnimi (trojnimi itn.) diplomami, v svojem inte
gracijskem vrhu podeljujejo samo eno skupno diplomo, namesto dveh (ali
več) nacionalnih.
Skupina ponudnikov zajema institucije, konzorcije in podjetja, kar se
v internacionalizaciji visokega šolstva izraža v obliki podružničnih kam
pusov, virtualnih univerz, ustanovitve neodvisnih institucij oz. spojitve
ali prevzemov visokošolskih institucij. Vse naštete oblike imajo izrazit ele
ment izvoza študijskih programov, najsi bo ta opravljen fizično ali virtu
alno. V slednjem primeru splet predstavlja le orodje za dosego istega cilja.
Akreditacija novih študijskih programov je v državi gostiteljici obvezna,
jezik pa je običajno prilagojen nacionalnemu jeziku države uvoznice.
V zadnjo kategorijo sodijo projekti oz. skupna prizadevanja za vzpo
stavitev podpornega okolja za internacionalizacijo visokega šolstva ali pro
grami za raziskovalno dejavnost, denimo 7. okvirni program.
Zaključne misli
S člankom smo utemeljili izhodiščno tezo, da sodobni proces (re)interna
cionalizacije v Evropi pomeni obujanje historičnih elementov v različnih
kombinacijah, ki jih (nad)nacionalne institucije prikladno pojmujejo kot
sredstvo za razvoj in napredek (gospodarstva). Kompleksna povezava troj
ne vijačnice (Etzkowitz, 2000), univerza – industrija – vlada, poganja na
predek in razvoj, s čimer samo po sebi ni nič narobe. Težava nastane, ko
vlogo univerze in njeno »odgovornost do družbe« zreduciramo na razvoj
novih tehnologij in produktov, spregledamo pa njeno kritično-refleksivno
vlogo. Še več: problematično ni samo, da danes spreminjamo vlogo univer
ze (in njenega konstitutivnega elementa, tj. internacionalizacije), sporno
je, da kapitalistično usmerjeni apetiti trga posegajo tudi na področje jav
nega dobra, v našem primeru izobraževanja, kjer se »produkt«, tj. znan
je (diplome), dobesedno prodaja in vse manj nesebično predaja. Današnje
oblike internacionalizacije to dokazujejo (franšizni programi, virtualne
univerze ipd.). (Visoko) izobraževanje je s tržnim zasukom podvrženo na
eni strani zadovoljenju povpraševanj študentov in industrije na drugi stra
ni. To, ob upadanju javnofinančnih virov, za univerze pomeni odmika
nje od načel javnega dobra, saj se (bodo) financirale iz drugih, zasebnih
virov, s čimer se ustvarja polje neenakosti v dostopnosti za (revnejše) štu
150
