Page 153 - Šolsko polje, XXVII, 2016, no. 3-4: IEA ICILS in druge sodobne teme, ur. Eva Klemenčič
P. 153
t. potočnik mesarić, a. kramberger ■ razvoj univerze ...
dente. Dolgoročno uvajanje tržnih načel v javno financirano univerzo to
rej ne pomeni samo poglabljanja stratifikacijske družbene strukture, tem
več slednjo tudi aktivno soustvarja.
Sklep: težnja k akademskemu povezovanju držav in narodov po dru
gi svetovni vojni in obujanje internacionalizacije univerz se morda na prvi
pogled zdita pozitiven premik v družbi, a hkrati ne smemo spregleda
ti konteksta, v katerem se dogajata. Dobri začetni nameni, a slabo domi
šljeni oziroma razumljeni, so sprožili veliko nenačrtovanih in predvsem
negativnih družbenih učinkov. Uvedba historičnih prvin internaciona
lizacije, vzpostavljenih na evropskih tleh, kot analitičnega pripomočka
nam pomaga razumeti, kaj se pravzaprav dogaja: prvič, izpostavimo, da
današnji proces internacionalizacije ni novodobni izum (inovacija), hkra
ti pa tudi nakažemo, da zgodovinskega bremena univerz iz obdobja gra
jenja nacionalnih strategij, kljub ugodnim okoliščinam za povezovanje,
ne moremo enostavno odmisliti in doseči akademske internacionalizaci
je na srednjeveško motiviran način. Tedanjih ravni delovanja pri določe
nih historičnih elementih enostavno ni več moč doseči, saj je zgodovinski
tok zgradil med nekdanjo odprto in sedanjo potencialno odprto univerzo
zid ovir, ki služijo utrjevanju nacionalnosti in mestoma preprečujejo inter
nacionalizacijo znanja celo tam, kjer je ta možna in smiselna. Zato, da bi
ta zid zmanjšale, novejše univerze večkrat posežejo po zasilnih ali začas
nih pripomočkih in orodjih, da lahko lažje izvajajo različne oblike inter
nacionalizacije v visokem šolstvu. Taki primeri orodij so npr. bilateralni
sporazumi ali spletna komunikacijska infrastruktura (on-line nudenje vi
sokošolskih programov).
Pri snovanju katerihkoli oblik sodobne internacionalizacije je smisel
no razmisliti o opisanih historičnih prvinah tega procesa in se jim, pazlji
vo stopajoč čez nacionalne ovire, nekako približati v njihovih optimalnih
historičnih legah. Pri tem ne smemo pozabiti, da je tudi univerza le insti
tucija, ki jo, kot vsako drugo, močno definira njena preteklost. Absolutno
vračanje v srednjeveško stanje seveda preprosto ni več mogoče, čeprav je
bila tedanja internacionalizacija morda bolj akademska (skupnostna), da
našnjo pa največkrat determinirajo zoženi neoliberalni (zasebni) motivi.
Na univerzo, in stanje njene internacionalizacije danes, je odločilno vpli
valo več (historičnih) dogajanj, dogodkov in procesov, ki so se zvrstili ter
akumulirali tekom časa, zlasti pa naslednji: institucionalna diferenciacija,
nastanek novih disciplin, nacionalizem, tržni mehanizmi in množičnost
študija. Obuditev historičnih elementov internacionalizacije zato ni več
enostavna naloga prav zaradi diferencirane nacionalne dediščine, še zlasti,
če/ko bodo enkrat zamrle tudi spodbudne družbene okoliščine, ki so si
cer lahko tudi socialno slabo utemeljene (trenutno je to trgovinska globa
151
dente. Dolgoročno uvajanje tržnih načel v javno financirano univerzo to
rej ne pomeni samo poglabljanja stratifikacijske družbene strukture, tem
več slednjo tudi aktivno soustvarja.
Sklep: težnja k akademskemu povezovanju držav in narodov po dru
gi svetovni vojni in obujanje internacionalizacije univerz se morda na prvi
pogled zdita pozitiven premik v družbi, a hkrati ne smemo spregleda
ti konteksta, v katerem se dogajata. Dobri začetni nameni, a slabo domi
šljeni oziroma razumljeni, so sprožili veliko nenačrtovanih in predvsem
negativnih družbenih učinkov. Uvedba historičnih prvin internaciona
lizacije, vzpostavljenih na evropskih tleh, kot analitičnega pripomočka
nam pomaga razumeti, kaj se pravzaprav dogaja: prvič, izpostavimo, da
današnji proces internacionalizacije ni novodobni izum (inovacija), hkra
ti pa tudi nakažemo, da zgodovinskega bremena univerz iz obdobja gra
jenja nacionalnih strategij, kljub ugodnim okoliščinam za povezovanje,
ne moremo enostavno odmisliti in doseči akademske internacionalizaci
je na srednjeveško motiviran način. Tedanjih ravni delovanja pri določe
nih historičnih elementih enostavno ni več moč doseči, saj je zgodovinski
tok zgradil med nekdanjo odprto in sedanjo potencialno odprto univerzo
zid ovir, ki služijo utrjevanju nacionalnosti in mestoma preprečujejo inter
nacionalizacijo znanja celo tam, kjer je ta možna in smiselna. Zato, da bi
ta zid zmanjšale, novejše univerze večkrat posežejo po zasilnih ali začas
nih pripomočkih in orodjih, da lahko lažje izvajajo različne oblike inter
nacionalizacije v visokem šolstvu. Taki primeri orodij so npr. bilateralni
sporazumi ali spletna komunikacijska infrastruktura (on-line nudenje vi
sokošolskih programov).
Pri snovanju katerihkoli oblik sodobne internacionalizacije je smisel
no razmisliti o opisanih historičnih prvinah tega procesa in se jim, pazlji
vo stopajoč čez nacionalne ovire, nekako približati v njihovih optimalnih
historičnih legah. Pri tem ne smemo pozabiti, da je tudi univerza le insti
tucija, ki jo, kot vsako drugo, močno definira njena preteklost. Absolutno
vračanje v srednjeveško stanje seveda preprosto ni več mogoče, čeprav je
bila tedanja internacionalizacija morda bolj akademska (skupnostna), da
našnjo pa največkrat determinirajo zoženi neoliberalni (zasebni) motivi.
Na univerzo, in stanje njene internacionalizacije danes, je odločilno vpli
valo več (historičnih) dogajanj, dogodkov in procesov, ki so se zvrstili ter
akumulirali tekom časa, zlasti pa naslednji: institucionalna diferenciacija,
nastanek novih disciplin, nacionalizem, tržni mehanizmi in množičnost
študija. Obuditev historičnih elementov internacionalizacije zato ni več
enostavna naloga prav zaradi diferencirane nacionalne dediščine, še zlasti,
če/ko bodo enkrat zamrle tudi spodbudne družbene okoliščine, ki so si
cer lahko tudi socialno slabo utemeljene (trenutno je to trgovinska globa
151
