Page 78 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 78
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
Fantje, ne glede na enake dosežke, o zaznavanju težav poročajo dru
gače. Povprečno šibki bralci obeh miselnosti zaznavajo podpovprečen ob
seg težav pri branju nasploh. Z izhodiščem »povprečnosti« pri bralni
kompetentnosti iz tega sklepamo, da so šibki bralci glede svojih težav pri
branju preveč samozavestni. Vendar glede teh težav nekoliko višja bralna
pismenost šibkejših bralcev z razvojno miselnostjo predstavlja manj po
večano samozavest, kot je ta naklon pri šibkejših bralkah. Zdi se, da se
ob višjih dosežkih prevelika samozavest teh fantov nekoliko »popravlja«.
Ne pa fantov s fiksno miselnostjo, za katere nekoliko višja pismenost pred
stavlja enak naklon višje samozavesti kot za dekleta. Zdi se, da fiksna mi
selnost fante dodatno ovira pri realnem prepoznavanju primanjkljajev v
branju.
Vendar je zanimivo, da se ta negativni učinek fiksne miselnosti fan
tov ne pokaže pri zaznavanju težav na preizkusu branja PISA. Medtem ko
povprečno šibki bralci z razvojno miselnostjo, podobno kot za branje na
sploh, poročajo o podpovprečnem obsegu težav na preizkusu PISA, pov
prečno šibki bralci s fiksno miselnostjo poročajo o povprečnem obsegu
teh težav, kar se, glede na ostala izhodišča, zdi realna samoocena.
Rezultate naših analiz za četrto raziskovalno vprašanje lahko del
no primerjamo s predhodnimi raziskavami. Naši rezultati glede poročan
ja šibkejših bralcev o lastnih težavah pri branju se povezujejo z rezultati
Ehrlinger in Dweck (2016), ki sta sicer preveliko samozavest tistih s fiksno
miselnostjo ugotovili glede normativnih samoprimerjav posameznika z
drugimi člani analizirane skupine. O razlikah med spoloma avtorici ne
govorita, je pa zanimivo, da sta pokazali, da je posrednik med fiksno mi
selnostjo in preveliko samozavestjo izogibanje posvečanja pozornosti te
žavnejšim nalogam (ibid). To se zdi smiselno, če ob tem domnevamo,
da se ob težavnejših nalogah tistim s fiksno miselnostjo vzbujajo straho
vi, da bodo razkrinkani glede svoje nesposobnosti. Čeprav Watson et al.
(2019) v svojih analizah prevelike samozavesti niso naslavljali primerjav
med fiksno in razvojno miselnostjo, se naši rezultati za zaznavanje težav
pri branju nasploh in delno za zaznavanje težav na preizkusu branja PISA
skladajo z njihovimi ugotovitvami, da so ženske bolj realistične v samo
ocenah in moški nekoliko preveč samozavestni.
Naše rezultate lahko povežemo tudi z rezultati Marsh et al. ( 2016)
o »dvoreznosti« vlaganja truda, s katerimi lahko dodatno pojasnimo, za
kaj smo pri samopodobi o bralni kompetentnosti zaznali »povprečnost«,
pri zaznavanju težav pa ne. Zaznavanje težav lahko namreč predstavlja pri
tisk za vlaganje truda. Avtorji so v raziskavi pokazali, da je za učence z rela
tivno nizko učno samopodobo na nekem področju (raziskava se je nanaša
la na matematiko), ki torej v učni situaciji verjetneje pričakujejo neuspeh,
76
Fantje, ne glede na enake dosežke, o zaznavanju težav poročajo dru
gače. Povprečno šibki bralci obeh miselnosti zaznavajo podpovprečen ob
seg težav pri branju nasploh. Z izhodiščem »povprečnosti« pri bralni
kompetentnosti iz tega sklepamo, da so šibki bralci glede svojih težav pri
branju preveč samozavestni. Vendar glede teh težav nekoliko višja bralna
pismenost šibkejših bralcev z razvojno miselnostjo predstavlja manj po
večano samozavest, kot je ta naklon pri šibkejših bralkah. Zdi se, da se
ob višjih dosežkih prevelika samozavest teh fantov nekoliko »popravlja«.
Ne pa fantov s fiksno miselnostjo, za katere nekoliko višja pismenost pred
stavlja enak naklon višje samozavesti kot za dekleta. Zdi se, da fiksna mi
selnost fante dodatno ovira pri realnem prepoznavanju primanjkljajev v
branju.
Vendar je zanimivo, da se ta negativni učinek fiksne miselnosti fan
tov ne pokaže pri zaznavanju težav na preizkusu branja PISA. Medtem ko
povprečno šibki bralci z razvojno miselnostjo, podobno kot za branje na
sploh, poročajo o podpovprečnem obsegu težav na preizkusu PISA, pov
prečno šibki bralci s fiksno miselnostjo poročajo o povprečnem obsegu
teh težav, kar se, glede na ostala izhodišča, zdi realna samoocena.
Rezultate naših analiz za četrto raziskovalno vprašanje lahko del
no primerjamo s predhodnimi raziskavami. Naši rezultati glede poročan
ja šibkejših bralcev o lastnih težavah pri branju se povezujejo z rezultati
Ehrlinger in Dweck (2016), ki sta sicer preveliko samozavest tistih s fiksno
miselnostjo ugotovili glede normativnih samoprimerjav posameznika z
drugimi člani analizirane skupine. O razlikah med spoloma avtorici ne
govorita, je pa zanimivo, da sta pokazali, da je posrednik med fiksno mi
selnostjo in preveliko samozavestjo izogibanje posvečanja pozornosti te
žavnejšim nalogam (ibid). To se zdi smiselno, če ob tem domnevamo,
da se ob težavnejših nalogah tistim s fiksno miselnostjo vzbujajo straho
vi, da bodo razkrinkani glede svoje nesposobnosti. Čeprav Watson et al.
(2019) v svojih analizah prevelike samozavesti niso naslavljali primerjav
med fiksno in razvojno miselnostjo, se naši rezultati za zaznavanje težav
pri branju nasploh in delno za zaznavanje težav na preizkusu branja PISA
skladajo z njihovimi ugotovitvami, da so ženske bolj realistične v samo
ocenah in moški nekoliko preveč samozavestni.
Naše rezultate lahko povežemo tudi z rezultati Marsh et al. ( 2016)
o »dvoreznosti« vlaganja truda, s katerimi lahko dodatno pojasnimo, za
kaj smo pri samopodobi o bralni kompetentnosti zaznali »povprečnost«,
pri zaznavanju težav pa ne. Zaznavanje težav lahko namreč predstavlja pri
tisk za vlaganje truda. Avtorji so v raziskavi pokazali, da je za učence z rela
tivno nizko učno samopodobo na nekem področju (raziskava se je nanaša
la na matematiko), ki torej v učni situaciji verjetneje pričakujejo neuspeh,
76
