Page 227 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 227
recenzije
let prejšnjega stoletja dalje. Razvoj izobraževanja na Finskem je bil poča
sen, spremembe pa premišljene in načrtovane. Avtorica v knjigi izposta
vlja tudi najpomembnejše komponente finskega izobraževalnega sistema.
Finski šolski sistem temelji na egalitarizmu: vsak učenec ima enake mo
žnosti dostopa do izobraževanja vse od osnovne šole do univerze in naprej,
na Finskem so enotne šole za vse učence, zelo malo je zasebnih šol, učen
ci v šoli niso ločeni po spolu, tudi učenci s posebnimi potrebami so vklju
čeni v redne šole. Učenci so v šolah relativno malo časa, povprečno 30 ur
tedensko, saj se Finci zavedajo pomembnosti prostega časa in tudi zim
skih razmer, ko se noč začenja precej zgodaj. Izobraževalni sistem je zelo
decentraliziran. Država nad učitelji ne izvaja nadzora, osnovni kuriku
lum je postavljen s strani države, ki pa ga dopolnjuje lokalna oblast, šola,
v največji meri pa učitelji sami glede na potrebe učencev. Sami določajo
tudi metode in pristope v razredu, način ocenjevanja, izbirajo gradivo; pri
tem niso pretirano nadzorovani, obremenjeni z birokracijo in inšpekcij
skimi nadzori s strani oblasti. Izobraževalni sistem na ta način lahko de
luje s sposobnimi in dobro usposobljenimi učitelji ter pedagoškimi delav
ci. Avtorica v knjigi nameni dobršen del opisu izobraževanja učiteljev, ki
je zelo zahtevno. Univerza sprejme le najboljše dijake in dijakinje in stremi
k temu, da lahko učitelji postanejo le najbolj sposobni pedagogi, ki omo
gočajo vrhunsko izobraževanje otrok. Izobrazba ima v finski družbi velik
pomen, biti učitelj je častno, poklic je spoštovan in se glede na simbolni
družbeni položaj uvršča med zdravnike in pravnike.
V drugem delu knjige se avtorica obrača k bolj politološkemu po
gledu na raziskavo PISA in opisuje vlogo finskega načina izobraževanja
v svetu. Z rezultati raziskave PISA 2000 je bilo konec ugibanj, katera dr
žava ima najboljše izobraževanje, saj raziskava PISA ne preverja kuriku
larnih znanj, temveč uporabo v šoli pridobljenih znanj v različnih pro
blemsko zasnovanih kontekstih. Raziskava PISA ponudi podatke, države
pa jih lahko interpretirajo same. OECD, upoštevajoč rezultate raziskave
PISA, državam ponudi tudi smernice in priporočila, vendar države upo
števajo le tisto, kar same želijo. Države se lahko torej odločijo za refor
me ali manjše popravke, lahko prenesejo politike iz drugih sistemov ali
pa smernic in priporočil enostavno ne upoštevajo. Pri reformah, izhaja
jočih iz rezultatov raziskave PISA, avtorica na podlagi teoretičnih pristo
pov opozarja, da se države navadno osredotočijo na izboljšanje poučeva
nja učencev s slabšimi učnimi sposobnostmi, a dokazano je, da se lahko
osredotočijo na oboje, boljše in slabše učence, kar lahko na ravni izobra
ževalnega sistema kot celote prinese velik napredek. Tekom knjige pou
darja še slabosti hitrih popravkov, da bi zadovoljili nadaljnje visoke uvrsti
tve na mednarodnih lestvicah. Tovrstni pristop je namreč nepremišljen,
225
let prejšnjega stoletja dalje. Razvoj izobraževanja na Finskem je bil poča
sen, spremembe pa premišljene in načrtovane. Avtorica v knjigi izposta
vlja tudi najpomembnejše komponente finskega izobraževalnega sistema.
Finski šolski sistem temelji na egalitarizmu: vsak učenec ima enake mo
žnosti dostopa do izobraževanja vse od osnovne šole do univerze in naprej,
na Finskem so enotne šole za vse učence, zelo malo je zasebnih šol, učen
ci v šoli niso ločeni po spolu, tudi učenci s posebnimi potrebami so vklju
čeni v redne šole. Učenci so v šolah relativno malo časa, povprečno 30 ur
tedensko, saj se Finci zavedajo pomembnosti prostega časa in tudi zim
skih razmer, ko se noč začenja precej zgodaj. Izobraževalni sistem je zelo
decentraliziran. Država nad učitelji ne izvaja nadzora, osnovni kuriku
lum je postavljen s strani države, ki pa ga dopolnjuje lokalna oblast, šola,
v največji meri pa učitelji sami glede na potrebe učencev. Sami določajo
tudi metode in pristope v razredu, način ocenjevanja, izbirajo gradivo; pri
tem niso pretirano nadzorovani, obremenjeni z birokracijo in inšpekcij
skimi nadzori s strani oblasti. Izobraževalni sistem na ta način lahko de
luje s sposobnimi in dobro usposobljenimi učitelji ter pedagoškimi delav
ci. Avtorica v knjigi nameni dobršen del opisu izobraževanja učiteljev, ki
je zelo zahtevno. Univerza sprejme le najboljše dijake in dijakinje in stremi
k temu, da lahko učitelji postanejo le najbolj sposobni pedagogi, ki omo
gočajo vrhunsko izobraževanje otrok. Izobrazba ima v finski družbi velik
pomen, biti učitelj je častno, poklic je spoštovan in se glede na simbolni
družbeni položaj uvršča med zdravnike in pravnike.
V drugem delu knjige se avtorica obrača k bolj politološkemu po
gledu na raziskavo PISA in opisuje vlogo finskega načina izobraževanja
v svetu. Z rezultati raziskave PISA 2000 je bilo konec ugibanj, katera dr
žava ima najboljše izobraževanje, saj raziskava PISA ne preverja kuriku
larnih znanj, temveč uporabo v šoli pridobljenih znanj v različnih pro
blemsko zasnovanih kontekstih. Raziskava PISA ponudi podatke, države
pa jih lahko interpretirajo same. OECD, upoštevajoč rezultate raziskave
PISA, državam ponudi tudi smernice in priporočila, vendar države upo
števajo le tisto, kar same želijo. Države se lahko torej odločijo za refor
me ali manjše popravke, lahko prenesejo politike iz drugih sistemov ali
pa smernic in priporočil enostavno ne upoštevajo. Pri reformah, izhaja
jočih iz rezultatov raziskave PISA, avtorica na podlagi teoretičnih pristo
pov opozarja, da se države navadno osredotočijo na izboljšanje poučeva
nja učencev s slabšimi učnimi sposobnostmi, a dokazano je, da se lahko
osredotočijo na oboje, boljše in slabše učence, kar lahko na ravni izobra
ževalnega sistema kot celote prinese velik napredek. Tekom knjige pou
darja še slabosti hitrih popravkov, da bi zadovoljili nadaljnje visoke uvrsti
tve na mednarodnih lestvicah. Tovrstni pristop je namreč nepremišljen,
225
