Page 219 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 219
recenzije
N. Green Saraisky (2019). Kitajski uspeh je tako pripisan istim značilno
stim, kot jih Nemčija pripisuje Vzhodni Aziji, pri čemer se pojavljajo tudi
specifične reference na kitajsko konfucijansko tradicijo, ki je speta z viso
kim spoštovanjem do šolanja in učiteljstva, kar naj bi bistveno prispevalo
k uspehom kitajskih učenk.
Koncept referenčnih družb je v nadaljevanju dodatno nadgrajen s
konceptom projekcij. Slednji opisuje specifičnost nanašanja na referenč
ne družbe, pri čemer je ključen poudarek ta, da je nanašanje ”večinoma
odvisno od perspektive, ki prevladuje v kontekstu, iz katerega se nanaša
nje izvaja, ne od konteksta, na katerega se nanaša. /…/ Dejanski pogoji v
prostoru, na katerega se nanaša, so pogosto manjšega pomena.” Osnovna
funkcija projekcije tako leži v ”legitimiranju in delegitimiranju edukacij
skih politik in agend v prostoru, iz katerega se projekcije izvajajo” (ibid.).
Za projiciranje je pri tem značilno tudi poenostavljanje sistemov ter objek
tivnih pogojev držav, iz katerih izhajajo, kar se odvija na ozadju različnih
mehanizmov, izpostavili pa bomo predvsem tri, ki so pogosto obravnavani
tudi v zbranih prispevkih. Prvič, države se pri svojem projiciranju zanašajo
na številne nacionalne stereotipe. Ti so denimo prisotni že v zgornjih pri
merih Amerike in Nemčije ter njihovih projekcijah na Azijo. Zanimivo pa
je, kakor denimo kažejo prispevki o Singapurju (Christensen, 2019), Južni
Koreji (Lee in Sung, 2019) in Šanghaju (Chua Reyes Jr. in Tan, 2019), da
se podobnih nacionalnih stereotipov poslužujejo tudi azijske države same,
ki stereotip o pridnih in marljivih Azijcih uporabljajo za kritiko lastne
ga edukacijskega sistema, pri čemer Finska in Amerika predstavljata ti
sto utopijo ustvarjalnosti, inovativnosti in kritičnega mišljenja, ki naj je
sami ne bi premogli. Drugič, projiciranje je odvisno od regionalnih rival
stev, kar v svojem prispevku o sprejemu PISE v Čilu poudarjata Parcerisa
in Verger (2019), ko izpostavljata manko primerjav s sosednjimi državami
– fenomen, ki bi ga verjetno tako v medijskem diskurzu kot v političnih
dokumentih lahko zasledili tudi pri nas. Tretjič, na projiciranje vpliva
jo svetovna in specifično geopolitična razmerja moči. Pomen geopolitike
za odzivanje na rezultate mednarodnih raziskav, kot je PISA, in nanaša
nje na referenčne družbe sta v članku verjetno najizraziteje orisana na pri
meru Avstralije (Lingard in Sellar, 2019). Avstralija se za razliko od osta
lih analiziranih držav, ki se na PISI uvrščajo v bližino povprečja, bolj kot
na Finsko osredotoča na Azijo. Med najpomembnejše razloge za to, da za
Avstralijo referenčno družbo predstavlja predvsem Vzhodna Azija, avtor
ja (ibid.) navajata predvsem geografsko bližino ter okrepljeno gospodarsko
povezanost in sodelovanje obeh kontinentov. Zanimiv primer ponuja tudi
Finska, ki v večini držav predstavlja pozitivno referenčno družbo in ki se
na svetovni zemljevid v pomembni meri umešča prav po zaslugi svojega
217
N. Green Saraisky (2019). Kitajski uspeh je tako pripisan istim značilno
stim, kot jih Nemčija pripisuje Vzhodni Aziji, pri čemer se pojavljajo tudi
specifične reference na kitajsko konfucijansko tradicijo, ki je speta z viso
kim spoštovanjem do šolanja in učiteljstva, kar naj bi bistveno prispevalo
k uspehom kitajskih učenk.
Koncept referenčnih družb je v nadaljevanju dodatno nadgrajen s
konceptom projekcij. Slednji opisuje specifičnost nanašanja na referenč
ne družbe, pri čemer je ključen poudarek ta, da je nanašanje ”večinoma
odvisno od perspektive, ki prevladuje v kontekstu, iz katerega se nanaša
nje izvaja, ne od konteksta, na katerega se nanaša. /…/ Dejanski pogoji v
prostoru, na katerega se nanaša, so pogosto manjšega pomena.” Osnovna
funkcija projekcije tako leži v ”legitimiranju in delegitimiranju edukacij
skih politik in agend v prostoru, iz katerega se projekcije izvajajo” (ibid.).
Za projiciranje je pri tem značilno tudi poenostavljanje sistemov ter objek
tivnih pogojev držav, iz katerih izhajajo, kar se odvija na ozadju različnih
mehanizmov, izpostavili pa bomo predvsem tri, ki so pogosto obravnavani
tudi v zbranih prispevkih. Prvič, države se pri svojem projiciranju zanašajo
na številne nacionalne stereotipe. Ti so denimo prisotni že v zgornjih pri
merih Amerike in Nemčije ter njihovih projekcijah na Azijo. Zanimivo pa
je, kakor denimo kažejo prispevki o Singapurju (Christensen, 2019), Južni
Koreji (Lee in Sung, 2019) in Šanghaju (Chua Reyes Jr. in Tan, 2019), da
se podobnih nacionalnih stereotipov poslužujejo tudi azijske države same,
ki stereotip o pridnih in marljivih Azijcih uporabljajo za kritiko lastne
ga edukacijskega sistema, pri čemer Finska in Amerika predstavljata ti
sto utopijo ustvarjalnosti, inovativnosti in kritičnega mišljenja, ki naj je
sami ne bi premogli. Drugič, projiciranje je odvisno od regionalnih rival
stev, kar v svojem prispevku o sprejemu PISE v Čilu poudarjata Parcerisa
in Verger (2019), ko izpostavljata manko primerjav s sosednjimi državami
– fenomen, ki bi ga verjetno tako v medijskem diskurzu kot v političnih
dokumentih lahko zasledili tudi pri nas. Tretjič, na projiciranje vpliva
jo svetovna in specifično geopolitična razmerja moči. Pomen geopolitike
za odzivanje na rezultate mednarodnih raziskav, kot je PISA, in nanaša
nje na referenčne družbe sta v članku verjetno najizraziteje orisana na pri
meru Avstralije (Lingard in Sellar, 2019). Avstralija se za razliko od osta
lih analiziranih držav, ki se na PISI uvrščajo v bližino povprečja, bolj kot
na Finsko osredotoča na Azijo. Med najpomembnejše razloge za to, da za
Avstralijo referenčno družbo predstavlja predvsem Vzhodna Azija, avtor
ja (ibid.) navajata predvsem geografsko bližino ter okrepljeno gospodarsko
povezanost in sodelovanje obeh kontinentov. Zanimiv primer ponuja tudi
Finska, ki v večini držav predstavlja pozitivno referenčno družbo in ki se
na svetovni zemljevid v pomembni meri umešča prav po zaslugi svojega
217
