Page 207 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 207
a. kermauner ■ opismenjevanje otrok s slepoto
pot, travnik, otroški peskovnik ...) (Kermauner, 2014). Otrok s PP se s se
stavinami Knjige v škatli lahko igra, medtem ko mu starejši prebirajo pra
vljico. S predmeti dramatizira posamezen prizor, poustvari pravljico, si iz
misli drugačen konec … Tako s pomočjo igre dodatno motiviramo otroka,
lažje se vživi v like, besedilo in ilustracije pa lahko sprejema s pomočjo raz
ličnih čutov (Slika 6).
Študentka PeF Univerze v Ljubljani Lucija Orehar je naredila prizori
šča treh znanih slovenskih pravljic: Mojce Pokrajculje, Zvezdice Zaspanke
ter Šivilje in škarjic. Študentka Inkluzivne pedagogike na PeF UP Maja
Mejač se je lotila slikanice Bi se gnetli na tej metli Julie Donaldson, ki jo
je prilagodila v lahko berljiv način in prepisala v brajico, škatla pa vsebu
je lutke ter predmete iz zgodbe. Vez med tipno slikanico in knjigo v škatli
je pravljica z lutkami študentke Inkluzivne pedagogike na PeF Univerze
na Primorskem Ariele Abraham Čudna ovčka Beba in njeni običajni pri
jatelji, ki je prilagojena otrokom s slepoto in slabovidnostjo, gluhoto ter
otrokom z motnjo v duševnem razvoju, otrokom z govorno-jezikovnimi
motnjami in nadarjenim pa so namenjeni delovni listi z nalogami za utr
jevanje (Kermauner, 2018b).
Vse knjige v škatli izjemno razvijajo tip in so zato nadvse primerne
tudi za opismenjevanje v brajici.
Tipni kamišibaj
Kamišibaj, japonsko papirnato gledališče, se je v zadnjem času zelo raz
širil v svetu, predvsem pa je popularen v Sloveniji. Kamišibaj je japonska
tehnika pripovedovanja najrazličnejših zgodb ob slikah, ki jih vlečemo iz
majhnega lesenega odra, imenovanega butaj. Pripovedovalec – kamišibaj
ker – ob butaju, ki je navadno na mizi, sedi ali stoji (Sitar, 2018). Kamišibaj
gledališče združuje pripovedovanje, torej slušne vtise, poleg tega pa še vi
zualne (menjavajoče se slike), zato pripoved in njeno sporočilo sprejmemo
preko več zaznavnih kanalov (vizualni, slušni in kinestetični) (Škof, 2017).
Za slepe je treba slike za butaj prilagoditi v tipni način. Študentka Silvija
Belšak Viher je prilagodila slikanico E. Baguley Mali Pip in mavrica že
lja (Slika 7). Slike za butaj so narejene v tehniki kolaža, tako da jih je mo
goče otipati.
Študentka Mihaela Škof je napisala avtorsko slikanico Ovčka Beti
išče sestrico. Poleg tipnih slik za butaj je naredila še tipno slikanico, saj je
ugotovila, da se vez med kamišibajkerjem in poslušalci (kyokan) prekine,
medtem ko slepi otipavajo sliko (Slika 8). Zato jim je ponudila tipno slika
nico hkrati s prikazom slike v butaju.
205
pot, travnik, otroški peskovnik ...) (Kermauner, 2014). Otrok s PP se s se
stavinami Knjige v škatli lahko igra, medtem ko mu starejši prebirajo pra
vljico. S predmeti dramatizira posamezen prizor, poustvari pravljico, si iz
misli drugačen konec … Tako s pomočjo igre dodatno motiviramo otroka,
lažje se vživi v like, besedilo in ilustracije pa lahko sprejema s pomočjo raz
ličnih čutov (Slika 6).
Študentka PeF Univerze v Ljubljani Lucija Orehar je naredila prizori
šča treh znanih slovenskih pravljic: Mojce Pokrajculje, Zvezdice Zaspanke
ter Šivilje in škarjic. Študentka Inkluzivne pedagogike na PeF UP Maja
Mejač se je lotila slikanice Bi se gnetli na tej metli Julie Donaldson, ki jo
je prilagodila v lahko berljiv način in prepisala v brajico, škatla pa vsebu
je lutke ter predmete iz zgodbe. Vez med tipno slikanico in knjigo v škatli
je pravljica z lutkami študentke Inkluzivne pedagogike na PeF Univerze
na Primorskem Ariele Abraham Čudna ovčka Beba in njeni običajni pri
jatelji, ki je prilagojena otrokom s slepoto in slabovidnostjo, gluhoto ter
otrokom z motnjo v duševnem razvoju, otrokom z govorno-jezikovnimi
motnjami in nadarjenim pa so namenjeni delovni listi z nalogami za utr
jevanje (Kermauner, 2018b).
Vse knjige v škatli izjemno razvijajo tip in so zato nadvse primerne
tudi za opismenjevanje v brajici.
Tipni kamišibaj
Kamišibaj, japonsko papirnato gledališče, se je v zadnjem času zelo raz
širil v svetu, predvsem pa je popularen v Sloveniji. Kamišibaj je japonska
tehnika pripovedovanja najrazličnejših zgodb ob slikah, ki jih vlečemo iz
majhnega lesenega odra, imenovanega butaj. Pripovedovalec – kamišibaj
ker – ob butaju, ki je navadno na mizi, sedi ali stoji (Sitar, 2018). Kamišibaj
gledališče združuje pripovedovanje, torej slušne vtise, poleg tega pa še vi
zualne (menjavajoče se slike), zato pripoved in njeno sporočilo sprejmemo
preko več zaznavnih kanalov (vizualni, slušni in kinestetični) (Škof, 2017).
Za slepe je treba slike za butaj prilagoditi v tipni način. Študentka Silvija
Belšak Viher je prilagodila slikanico E. Baguley Mali Pip in mavrica že
lja (Slika 7). Slike za butaj so narejene v tehniki kolaža, tako da jih je mo
goče otipati.
Študentka Mihaela Škof je napisala avtorsko slikanico Ovčka Beti
išče sestrico. Poleg tipnih slik za butaj je naredila še tipno slikanico, saj je
ugotovila, da se vez med kamišibajkerjem in poslušalci (kyokan) prekine,
medtem ko slepi otipavajo sliko (Slika 8). Zato jim je ponudila tipno slika
nico hkrati s prikazom slike v butaju.
205
