Page 194 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 194
šolsko polje, letnik xxxi, številka 1–2
socialno integracijo v družbo in mu zagotavlja osebni razvoj (Pečjak,
2004). Razvijanje osnovnih akademskih veščin (branja in pisanja) je zelo
zapleten proces ter zahteva posebne kompetence vzgojitelja oz. učitelja,
pazljivo pripravo in vzpodbudo (Jablan, 2016).
Bralna pismenost kot ena najpomembnejših kompetenc pogojuje ra
zvoj večine preostalih zmožnosti, ki so cilj osnovnošolskega izobraževanja
(Cankar, 2013), kasneje pa omogoča dejavno sodelovanje v sodobni druž
bi (Nolimal, 2013). Je vseživljenjski proces, razvijati pa se začne s posluša
njem preprostih literarnih besedil in opazovanjem ilustracij že v najzgo
dnejši otrokovi dobi (Batič in Haramija, 2013) kot zgodnja ali porajajoča
se pismenost. Pojavlja se neodvisno od formalnega učenja, v okolju s ti
skano in pisano besedo spontano ob običajnih dogodkih, ko otrok prepo
zna prve znane črke ob gledanju slikanic s starši in vzgojitelji, ob opazova
nju reklam in oglasov na televiziji, ob likovnem branju pogostih napisov v
okolici in podobno. Otrokom, ki zaradi različnih ovir nimajo možnosti za
inkluzivno in enakopravno zagotavljanje priložnosti za učenje (Nolimal,
2013), je treba omogočiti prilagoditve gradiv za branje. Pravica vsakega
otroka, tudi tistega, ki ima posebne potrebe, je biti opismenjen. Predvsem
otroci s senzornimi ovirami imajo izjemno malo možnosti, da bi lahko
uporabljali knjige in drugo pisno gradivo na nekonvencionalne načine,
kot opisuje porajajočo se pismenost Clay (1966). Otroci s slepoto imajo že
v izhodišču slabše možnosti, saj se na vsakem koraku ne srečujejo s pisa
vo, reklamami itn. kot njihovi videči sovrstniki, poleg tega pa imajo precej
manj prilagojene literature (Hrastovšek, 2016).
Po avtorici Pečjak (2004) so za učinkovito branje in pisanje odgovor
ne sposobnosti vidnega in glasovnega zaznavanja. Bralna pismenost zahte
va dobro razvite bralne in pisalne veščine, doseči jo je mogoče s prepozna
vanjem in dekodiranjem različnih kodnih znakov. Če posameznik zaradi
kakršnega koli vzroka teh sposobnosti ni zmožen razviti na visokem
nivoju, potrebuje prilagoditve ali poseben tip gradiva, da bi lahko razumel
njegovo vsebino (Haramija in Knapp, 2019). Osebe s težjimi okvarami
vida zaradi zmanjšanega vidnega zaznavanja ne morejo brati grafične pisa
ve oziroma pisave za videče (imenujemo jo tudi črni tisk), zato se opisme
njujejo v brajici. Brez učenja in uporabe brajice ne moremo govoriti o ce
lostni pismenosti oseb s slepoto (Murn, 2013). Opismenjevanje v brajici pa
zahteva načrtno razvijanje specifičnih pristopov učenja in poznavanje po
sebnosti v razvoju otroka s slepoto.
Posebnosti v razvoju otroka s slepoto
Otrok s slepoto se razvija tako kot njegovi videči sovrstniki toliko časa,
dokler njegov razvoj ni odvisen od vida (Koprivnikar, 2006). Ker ni
192
socialno integracijo v družbo in mu zagotavlja osebni razvoj (Pečjak,
2004). Razvijanje osnovnih akademskih veščin (branja in pisanja) je zelo
zapleten proces ter zahteva posebne kompetence vzgojitelja oz. učitelja,
pazljivo pripravo in vzpodbudo (Jablan, 2016).
Bralna pismenost kot ena najpomembnejših kompetenc pogojuje ra
zvoj večine preostalih zmožnosti, ki so cilj osnovnošolskega izobraževanja
(Cankar, 2013), kasneje pa omogoča dejavno sodelovanje v sodobni druž
bi (Nolimal, 2013). Je vseživljenjski proces, razvijati pa se začne s posluša
njem preprostih literarnih besedil in opazovanjem ilustracij že v najzgo
dnejši otrokovi dobi (Batič in Haramija, 2013) kot zgodnja ali porajajoča
se pismenost. Pojavlja se neodvisno od formalnega učenja, v okolju s ti
skano in pisano besedo spontano ob običajnih dogodkih, ko otrok prepo
zna prve znane črke ob gledanju slikanic s starši in vzgojitelji, ob opazova
nju reklam in oglasov na televiziji, ob likovnem branju pogostih napisov v
okolici in podobno. Otrokom, ki zaradi različnih ovir nimajo možnosti za
inkluzivno in enakopravno zagotavljanje priložnosti za učenje (Nolimal,
2013), je treba omogočiti prilagoditve gradiv za branje. Pravica vsakega
otroka, tudi tistega, ki ima posebne potrebe, je biti opismenjen. Predvsem
otroci s senzornimi ovirami imajo izjemno malo možnosti, da bi lahko
uporabljali knjige in drugo pisno gradivo na nekonvencionalne načine,
kot opisuje porajajočo se pismenost Clay (1966). Otroci s slepoto imajo že
v izhodišču slabše možnosti, saj se na vsakem koraku ne srečujejo s pisa
vo, reklamami itn. kot njihovi videči sovrstniki, poleg tega pa imajo precej
manj prilagojene literature (Hrastovšek, 2016).
Po avtorici Pečjak (2004) so za učinkovito branje in pisanje odgovor
ne sposobnosti vidnega in glasovnega zaznavanja. Bralna pismenost zahte
va dobro razvite bralne in pisalne veščine, doseči jo je mogoče s prepozna
vanjem in dekodiranjem različnih kodnih znakov. Če posameznik zaradi
kakršnega koli vzroka teh sposobnosti ni zmožen razviti na visokem
nivoju, potrebuje prilagoditve ali poseben tip gradiva, da bi lahko razumel
njegovo vsebino (Haramija in Knapp, 2019). Osebe s težjimi okvarami
vida zaradi zmanjšanega vidnega zaznavanja ne morejo brati grafične pisa
ve oziroma pisave za videče (imenujemo jo tudi črni tisk), zato se opisme
njujejo v brajici. Brez učenja in uporabe brajice ne moremo govoriti o ce
lostni pismenosti oseb s slepoto (Murn, 2013). Opismenjevanje v brajici pa
zahteva načrtno razvijanje specifičnih pristopov učenja in poznavanje po
sebnosti v razvoju otroka s slepoto.
Posebnosti v razvoju otroka s slepoto
Otrok s slepoto se razvija tako kot njegovi videči sovrstniki toliko časa,
dokler njegov razvoj ni odvisen od vida (Koprivnikar, 2006). Ker ni
192
