Page 127 - Šolsko polje, XXXI, 2020, št. 1-2: Bralna (ne)pismenost, ur. Klaudija Šterman Ivančič
P. 127
štraus, k. šterman ivančič ■ napovedniki doživljanja medvrstniškega nasilja ...
programov v povprečju zmanjšala pogostost medvrstniškega nasilja na šo
lah za približno 20 do 23 odstotkov, nekateri tovrstni programi (npr. KiVa
na Finskem in OBPP na Norveškem) pa celo za 40 do 50 odstotkov.
Rezultati pričujoče študije kažejo tudi na to, da obstajajo v sloven
skem šolskem prostoru določene skupine učencev in učenk, ki poročajo
o pogostejšem doživljanju medvrstniškega nasilja in katerim bi bilo treba
v prihodnje posvetiti dodatno pozornost. To so predvsem fantje in učen
ci in učenke z nižjimi učnimi dosežki. Rezultati že omenjenih raziskav
nakazujejo, da ima doživljanje medvrstniškega nasilja široke posledice na
učenčevo počutje in uspešnost v šoli, najverjetneje pa se povezuje s speci
fičnimi psihosocialnimi dejavniki učnega okolja, vedenja in uspešnosti, ki
bi jih veljalo dodatno raziskati. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da smo z na
šim modelom relativno majhnega števila napovednikov doživljanja med
vrstniškega nasilja uspeli pojasniti približno 10 % variabilnosti v pogosto
sti doživljanja različnih oblik nasilja pri slovenskih 15-letnikih.
Zaključek
V kontekstu rezultatov pričujoče študije in širših raziskovalnih izsledkov
zaključujemo, da sta pozitivna šolska klima v smislu spodbujanja pripa
dnosti in sprejetosti v šoli ter podporno domače okolje mladostnika po
membna pri zmanjševanju medvrstniškega nasilja. Ugotavljamo, da so pri
tem uspešni predvsem celostni programi za preprečevanje različnih oblik
nasilja na šoli. Gre za preventivne programe preprečevanja nasilja, ki pa v
veliki meri temeljijo na sistemskem pristopu k preprečevanju nasilja, kar
med drugim vključuje ozaveščanje o pomembnosti vloge vseh na šoli pri
preprečevanju nasilja, vključevanju staršev in širše skupnosti ter vpeljavi
jasnih pravil glede obravnave nasilnih dogodkov na šoli.
Avtorici kot izziv pedagoške prakse v slovenskem prostoru vidiva v
oblikovanju celovitih programov za preprečevanje nasilja, ki bi zajemali
naslednje: vodstvo šole (podpora aktivnostim proti nasilju, jasna stališča
do nasilja, vzpostavitev jasnih postopkov obravnave nasilnih dogodkov,
uvajanje preventivnih programov, sprotna evalvacija aktivnosti), strokov
ne delavce (podpora učiteljem, spodbujanje zavzetosti, usposabljanje uči
teljev, organizacija aktivnosti, ki promovirajo varno in spodbudno šol
sko okolje), učitelje (vzpostavitev spodbudne razredne klime, vključevanje
učencev v proces odločanja, krepitev opornih odnosov z učenci), učence
(vključenost pri vzpostavljanju spodbudne šolske klime, usposobljenost za
proaktivno vedenje v situacijah nasilja, prevzemanje soodgovornosti, kre
pitev socialno-čustvenih kompetenc, medvrstniško mentorstvo), starše
(sodelovanje v aktivnostih šole, komunikacija s šolo in učitelji pri obravna
vi nasilnih dogodkov) in širše okolje (podpora pri uveljavljanju določenih
125
programov v povprečju zmanjšala pogostost medvrstniškega nasilja na šo
lah za približno 20 do 23 odstotkov, nekateri tovrstni programi (npr. KiVa
na Finskem in OBPP na Norveškem) pa celo za 40 do 50 odstotkov.
Rezultati pričujoče študije kažejo tudi na to, da obstajajo v sloven
skem šolskem prostoru določene skupine učencev in učenk, ki poročajo
o pogostejšem doživljanju medvrstniškega nasilja in katerim bi bilo treba
v prihodnje posvetiti dodatno pozornost. To so predvsem fantje in učen
ci in učenke z nižjimi učnimi dosežki. Rezultati že omenjenih raziskav
nakazujejo, da ima doživljanje medvrstniškega nasilja široke posledice na
učenčevo počutje in uspešnost v šoli, najverjetneje pa se povezuje s speci
fičnimi psihosocialnimi dejavniki učnega okolja, vedenja in uspešnosti, ki
bi jih veljalo dodatno raziskati. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da smo z na
šim modelom relativno majhnega števila napovednikov doživljanja med
vrstniškega nasilja uspeli pojasniti približno 10 % variabilnosti v pogosto
sti doživljanja različnih oblik nasilja pri slovenskih 15-letnikih.
Zaključek
V kontekstu rezultatov pričujoče študije in širših raziskovalnih izsledkov
zaključujemo, da sta pozitivna šolska klima v smislu spodbujanja pripa
dnosti in sprejetosti v šoli ter podporno domače okolje mladostnika po
membna pri zmanjševanju medvrstniškega nasilja. Ugotavljamo, da so pri
tem uspešni predvsem celostni programi za preprečevanje različnih oblik
nasilja na šoli. Gre za preventivne programe preprečevanja nasilja, ki pa v
veliki meri temeljijo na sistemskem pristopu k preprečevanju nasilja, kar
med drugim vključuje ozaveščanje o pomembnosti vloge vseh na šoli pri
preprečevanju nasilja, vključevanju staršev in širše skupnosti ter vpeljavi
jasnih pravil glede obravnave nasilnih dogodkov na šoli.
Avtorici kot izziv pedagoške prakse v slovenskem prostoru vidiva v
oblikovanju celovitih programov za preprečevanje nasilja, ki bi zajemali
naslednje: vodstvo šole (podpora aktivnostim proti nasilju, jasna stališča
do nasilja, vzpostavitev jasnih postopkov obravnave nasilnih dogodkov,
uvajanje preventivnih programov, sprotna evalvacija aktivnosti), strokov
ne delavce (podpora učiteljem, spodbujanje zavzetosti, usposabljanje uči
teljev, organizacija aktivnosti, ki promovirajo varno in spodbudno šol
sko okolje), učitelje (vzpostavitev spodbudne razredne klime, vključevanje
učencev v proces odločanja, krepitev opornih odnosov z učenci), učence
(vključenost pri vzpostavljanju spodbudne šolske klime, usposobljenost za
proaktivno vedenje v situacijah nasilja, prevzemanje soodgovornosti, kre
pitev socialno-čustvenih kompetenc, medvrstniško mentorstvo), starše
(sodelovanje v aktivnostih šole, komunikacija s šolo in učitelji pri obravna
vi nasilnih dogodkov) in širše okolje (podpora pri uveljavljanju določenih
125
