Page 96 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 96
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
(46 %) ali starejši kot žrtve (53 %), zvečine moški (76 %); večina med nji-
mi so bili dijaki iste šole ali ljudje izven šole. Največ spolnega nadlegova-
nja se je dogajalo po šoli ali v odmorih med poukom. Manj kot 30 % dija-
kov je trdilo, da bi se uprli povzročiteljem spolnega nasilja, nihče od njih
pa o teh dogodkih ni poročal pristojnim institucijam. Največ dijakov o
spolnem nasilju ni govorilo z nikomer, razen s svojimi prijatelji. Le peščica
se je o tem, da so izkusili spolno nasilje, zaupala učitelju ali učiteljici, med-
tem ko sta dva dijaka poročala, da so učitelji ta dejanja umestili med »nor-
malna«. 86 % dijakov je dejalo, da med šolskim poukom niso bodisi niko-
li ali pa zelo redko razpravljali o spolnem nasilju. Večina dijakov je menila,
da bi morala biti problematika spolnega nasilja bodisi del kurikuluma ali
pa podana kot kratek predmet v šoli. Spolno nasilje je torej resen problem,
s katerim bi se v šolah morali posebej ukvarjati. Hkrati je mogoče sklepa-
ti, da šolsko osebje nima dovolj znanja, zavedanja in sposobnosti, da bi se
odzivali in preprečevali spolno nasilje v šolah.
Deset let stara empirična raziskava o nasilju v šolah (Lešnik
Mugnaioni et al., 2009), ki je zajela 262 učiteljev in drugo osebje, je ob
psihološkem, fizičnem, verbalnem, emocionalnem in ekonomskem nasi-
lju deloma obravnavala tudi spolno nasilje. Vrste nasilja, ki so jih avtor-
ji sicer raziskovali, so vključevale medvrstniško nasilje, nasilje dijakov nad
učitelji, nasilje učiteljev nad dijaki, nasilje med učitelji, med učitelji in star-
ši ter družinsko nasilje. Spolno nasilje predstavlja posebno vrsto nasilja,
ki ga je mogoče najti med vsemi naštetimi oblikami nasilja. Avtorji/-ce se
niso posebej posvečali spolnemu nadlegovanju, vendar pa omenijo defini-
cijo Sveta Evropske unije. Ta pravi, da je »spolno nadlegovanje nezaželeno
dejanje spolne ali druge narave, ki ogroža dostojanstvo žensk in moških
na delovnem mestu; če je takšno ravnanje vsiljivo, neprimerno in sovra-
žno za tistega, na kogar se nanaša« (Council Resolution, 1990). Avtorji
posebej izpostavljajo, da je mogoče v kontekstu spolnega nadlegovanja za-
znati več vrst nasilja, ki je lahko fizično, verbalno ali neverbalno (Lešnik
Mugnaioni et al., 2009: 30). 2
Nasilje so najpogosteje zaznali razredniki ali drugi učitelji, o njem
pa naj bi poročali drugi dijaki (ne žrtve). Šole o primerih nasilja zelo red-
ko informirajo relevantne institucije, najpogosteje pa se s primeri ukvarja-
jo šolsko svetovalno osebje, socialni delavci/-ke ali učitelji/-ce. Med vsemi
2 Dobesedna definicija Direktive Sveta 2002/73/EC – enaka obravnava, z dne 23. septembra 2002, ki
je dopolnila Direktivo Sveta 76/207/EEC in je prevzeta v slovensko zakonodajo v Zakonu o de-
lovnih razmerjih, pravi, da se spolno nadlegovanje dogaja povsod, kjer »pride do nezaželene-
ga verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja spolne narave z namenom ali učinkom
kršiti dostojanstvo osebe« (Direktiva Sveta 2002/73/EC – enaka obravnava, z dne 23. septembra
2002).
94
(46 %) ali starejši kot žrtve (53 %), zvečine moški (76 %); večina med nji-
mi so bili dijaki iste šole ali ljudje izven šole. Največ spolnega nadlegova-
nja se je dogajalo po šoli ali v odmorih med poukom. Manj kot 30 % dija-
kov je trdilo, da bi se uprli povzročiteljem spolnega nasilja, nihče od njih
pa o teh dogodkih ni poročal pristojnim institucijam. Največ dijakov o
spolnem nasilju ni govorilo z nikomer, razen s svojimi prijatelji. Le peščica
se je o tem, da so izkusili spolno nasilje, zaupala učitelju ali učiteljici, med-
tem ko sta dva dijaka poročala, da so učitelji ta dejanja umestili med »nor-
malna«. 86 % dijakov je dejalo, da med šolskim poukom niso bodisi niko-
li ali pa zelo redko razpravljali o spolnem nasilju. Večina dijakov je menila,
da bi morala biti problematika spolnega nasilja bodisi del kurikuluma ali
pa podana kot kratek predmet v šoli. Spolno nasilje je torej resen problem,
s katerim bi se v šolah morali posebej ukvarjati. Hkrati je mogoče sklepa-
ti, da šolsko osebje nima dovolj znanja, zavedanja in sposobnosti, da bi se
odzivali in preprečevali spolno nasilje v šolah.
Deset let stara empirična raziskava o nasilju v šolah (Lešnik
Mugnaioni et al., 2009), ki je zajela 262 učiteljev in drugo osebje, je ob
psihološkem, fizičnem, verbalnem, emocionalnem in ekonomskem nasi-
lju deloma obravnavala tudi spolno nasilje. Vrste nasilja, ki so jih avtor-
ji sicer raziskovali, so vključevale medvrstniško nasilje, nasilje dijakov nad
učitelji, nasilje učiteljev nad dijaki, nasilje med učitelji, med učitelji in star-
ši ter družinsko nasilje. Spolno nasilje predstavlja posebno vrsto nasilja,
ki ga je mogoče najti med vsemi naštetimi oblikami nasilja. Avtorji/-ce se
niso posebej posvečali spolnemu nadlegovanju, vendar pa omenijo defini-
cijo Sveta Evropske unije. Ta pravi, da je »spolno nadlegovanje nezaželeno
dejanje spolne ali druge narave, ki ogroža dostojanstvo žensk in moških
na delovnem mestu; če je takšno ravnanje vsiljivo, neprimerno in sovra-
žno za tistega, na kogar se nanaša« (Council Resolution, 1990). Avtorji
posebej izpostavljajo, da je mogoče v kontekstu spolnega nadlegovanja za-
znati več vrst nasilja, ki je lahko fizično, verbalno ali neverbalno (Lešnik
Mugnaioni et al., 2009: 30). 2
Nasilje so najpogosteje zaznali razredniki ali drugi učitelji, o njem
pa naj bi poročali drugi dijaki (ne žrtve). Šole o primerih nasilja zelo red-
ko informirajo relevantne institucije, najpogosteje pa se s primeri ukvarja-
jo šolsko svetovalno osebje, socialni delavci/-ke ali učitelji/-ce. Med vsemi
2 Dobesedna definicija Direktive Sveta 2002/73/EC – enaka obravnava, z dne 23. septembra 2002, ki
je dopolnila Direktivo Sveta 76/207/EEC in je prevzeta v slovensko zakonodajo v Zakonu o de-
lovnih razmerjih, pravi, da se spolno nadlegovanje dogaja povsod, kjer »pride do nezaželene-
ga verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja spolne narave z namenom ali učinkom
kršiti dostojanstvo osebe« (Direktiva Sveta 2002/73/EC – enaka obravnava, z dne 23. septembra
2002).
94
