Page 92 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 92
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
nadlegovanja niso enotne. Eno od najelementarnejših opredelitev je po-
dala Catherine MacKinnon (1987), ko je zapisala, da gre za obliko spol-
ne diskriminacije, ki se dogaja, kadar se vrši spolni pritisk na nekoga, ki se
temu ne more upreti. Fitzgerald et al. (1995) razlikujejo tri vrste spolnega
nadlegovanja: spolno nasilje, nezaželeno spolno pozornost in spolno na-
dlegovanje. Istanbulska konvencija spolno nadlegovanje opisuje kot »vsa-
ko obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega spolnega deja-
nja z namenom ali posledico prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre
za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali
žaljivega okolja« (MKPNZND, 2014).
Eno od ključnih vprašanj pri definiranju in identificiranju spolne-
ga nadlegovanja je, do kakšne mere lahko vnaprejšnje definicije sploh zaja-
mejo njegovo dejansko izkustveno realnost. Obstaja namreč težnja, da se
spolno nadlegovanje razume kot »izreden« pojav in ne kot vsakodnevni
izraz razmerij moči med spoloma, ki se lahko manifestira v različnih situ-
acijah in na več načinov. Najširše je spolno nadlegovanje v kontekstu šole
definirano kot »nezaželena spolna pozornost, ki jo izkusijo številni ado-
lescenti in ne vključuje samo fizičnih kontaktov, kot so denimo poljublja-
nje, objemanje in dotikanje, ampak tudi nefizične kontakte, kot so deni-
mo spolne pripombe, šale, geste ali pogledi, kazanje eksplicitnih spolnih
vsebin, sporočil ali zapisov ter razširjanje govoric s spolno vsebino« (de
Lijster et al., 2016). Vendar so spolno nadlegovanje lahko tudi ravnanja, ki
niso nujno videna kot neposredno »seksualna« (prim. Magalhães et al.,
2017). Fiona Vera-Gray (2016: 11) opisuje primere, ki jih je težko definirati
kot spolno nadlegovanje, če uporabljamo formalne definicije, a kljub temu
»predstavljajo posebno uspoljeno izkušnjo, ki jo ženske doživljajo ob sre-
čanju z neznanimi moškimi«, denimo na javnih prostorih. Veliko situ-
acij, ki sicer ne figurirajo kot »spolne« ali kot »nadlegovanje«, je tako
zelo normaliziranih in naturaliziranih, da so spregledane in jih le redko
identificirajo kot nadlegovanje (ibid.). Nekatere avtorice so zato predlaga-
le, da ne govorimo o »spolnem«, ampak »seksističnem nadlegovanju«
(Epstein, 1997), saj gre predvsem za specifično diskriminatorno naravo de-
janja, ki je povezano z drugimi formami nasilja nad ženskami kot vzro-
kom in posledico spolne neenakosti. Liz Kelly (1988) in Elisabeth Anne
Stanko (1990) sta spolno nadlegovanje konceputalizirali kot »vsiljeva-
nje« in na tej osnovi Vera-Gray opredeli nadlegovanje kot »namerno de-
janje vsiljivega stopanja na neko mesto in vdora v situacijo, v katero nekdo
ni povabljen, z motečim učinkom« (Vera-Gray, 2016: 14).
Poleg medvrstniškega nasilja je v šolah že dalj časa tematiziran in
dokumentiran tudi obstoj spolnega nadlegovanja (Meyer, 2008; Hill in
Kearl, 2011; Lundgren in Amin, 2015; Women and Equalities Committee,
90
nadlegovanja niso enotne. Eno od najelementarnejših opredelitev je po-
dala Catherine MacKinnon (1987), ko je zapisala, da gre za obliko spol-
ne diskriminacije, ki se dogaja, kadar se vrši spolni pritisk na nekoga, ki se
temu ne more upreti. Fitzgerald et al. (1995) razlikujejo tri vrste spolnega
nadlegovanja: spolno nasilje, nezaželeno spolno pozornost in spolno na-
dlegovanje. Istanbulska konvencija spolno nadlegovanje opisuje kot »vsa-
ko obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega spolnega deja-
nja z namenom ali posledico prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre
za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali
žaljivega okolja« (MKPNZND, 2014).
Eno od ključnih vprašanj pri definiranju in identificiranju spolne-
ga nadlegovanja je, do kakšne mere lahko vnaprejšnje definicije sploh zaja-
mejo njegovo dejansko izkustveno realnost. Obstaja namreč težnja, da se
spolno nadlegovanje razume kot »izreden« pojav in ne kot vsakodnevni
izraz razmerij moči med spoloma, ki se lahko manifestira v različnih situ-
acijah in na več načinov. Najširše je spolno nadlegovanje v kontekstu šole
definirano kot »nezaželena spolna pozornost, ki jo izkusijo številni ado-
lescenti in ne vključuje samo fizičnih kontaktov, kot so denimo poljublja-
nje, objemanje in dotikanje, ampak tudi nefizične kontakte, kot so deni-
mo spolne pripombe, šale, geste ali pogledi, kazanje eksplicitnih spolnih
vsebin, sporočil ali zapisov ter razširjanje govoric s spolno vsebino« (de
Lijster et al., 2016). Vendar so spolno nadlegovanje lahko tudi ravnanja, ki
niso nujno videna kot neposredno »seksualna« (prim. Magalhães et al.,
2017). Fiona Vera-Gray (2016: 11) opisuje primere, ki jih je težko definirati
kot spolno nadlegovanje, če uporabljamo formalne definicije, a kljub temu
»predstavljajo posebno uspoljeno izkušnjo, ki jo ženske doživljajo ob sre-
čanju z neznanimi moškimi«, denimo na javnih prostorih. Veliko situ-
acij, ki sicer ne figurirajo kot »spolne« ali kot »nadlegovanje«, je tako
zelo normaliziranih in naturaliziranih, da so spregledane in jih le redko
identificirajo kot nadlegovanje (ibid.). Nekatere avtorice so zato predlaga-
le, da ne govorimo o »spolnem«, ampak »seksističnem nadlegovanju«
(Epstein, 1997), saj gre predvsem za specifično diskriminatorno naravo de-
janja, ki je povezano z drugimi formami nasilja nad ženskami kot vzro-
kom in posledico spolne neenakosti. Liz Kelly (1988) in Elisabeth Anne
Stanko (1990) sta spolno nadlegovanje konceputalizirali kot »vsiljeva-
nje« in na tej osnovi Vera-Gray opredeli nadlegovanje kot »namerno de-
janje vsiljivega stopanja na neko mesto in vdora v situacijo, v katero nekdo
ni povabljen, z motečim učinkom« (Vera-Gray, 2016: 14).
Poleg medvrstniškega nasilja je v šolah že dalj časa tematiziran in
dokumentiran tudi obstoj spolnega nadlegovanja (Meyer, 2008; Hill in
Kearl, 2011; Lundgren in Amin, 2015; Women and Equalities Committee,
90
