Page 94 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 94
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Žrtve spolnega nadlegovanja občutijo številne posledice, ki so bodi-
si neposredne, kot so denimo anksioznost, slabša koncentracija in uspe-
šnost v šoli ter na delovnem mestu, absentizem, ker se izogibajo povzro-
čiteljem, zloraba drog in alkohola, vse tja do samomora. Šola, v kateri se
dogaja spolno nadlegovanje, preneha biti varen prostor za učence in učen-
ke, kar vpliva na šolsko skupnost kot celoto ter na sam učno-vzgojni pro-
ces (Meyer, 2008; Hill in Kearl, 2011). Študija FRA (2014) navaja občutke
jeze, nejevolje, zadrege in sramu ter posledice, kot so večja ranljivost, strah,
težave v odnosih, neuspešnost in depresija. Medtem ko nekateri prizade-
ti, predvsem moški, kažejo manjšo ranljivost v primerih spolnega nadlego-
vanja, pa je vzorec pri homoseksualnih moških podoben kot pri ženskah.
Še posebej hude posledice ima nadlegovanje za tiste, ki se nahajajo na po-
drejenih položajih (prim. Magalhães et al., 2017). Normalizacija nadlego-
vanja implicira, da odgovornost navsezadnje pade predvsem na učence in
učenke ter da se dekleta, ki so bolj izpostavljena, zaradi tolerance do spol-
nega nadlegovanja nad njimi počutijo vredna manj kot fantje, hkrati pa se
nič ne spremeni.
Liz Kelly (1988) je umestila nadlegovanje v »kontinuum nasilja« in
Raewyn Connell (2012) govori o »ustrahovanju žensk, ki je prisotno v ce-
lotnem razponu od občudujočih žvižgov na ulici, do spolnega nadlego-
vanja na delovnem mestu, do posilstva in družinskega nasilja, do umo-
rov žensk, ki jih izvedejo patriarhalni ‚lastniki‘, na primer ločeni nekdanji
možje« (str. 126–7). Connell ugotavlja, da se nasilje nad ženskami in de-
kleti, ki se manifestira tudi kot spolno nadlegovanje, dogaja v družbenih
in kulturnih kontekstih, ki temeljijo na patriarhalnih sistemih. Simbolne
reprezentacije, verovanja in prakse, ki se tako reproducirajo, ohranjajo he-
teronormativni red in privilegirajo hegemonsko moškost. Intervencije,
ki hočejo biti smiselne in učinkovite, bi morale tovrstne družbene repre-
zentacije in prakse spreminjati ter ustvariti razmere, ki omogočajo (večjo)
spolno enakost.
V kontekstu preprečevanja nasilja nad ženskami in dekleti je zato
pomembno, da se intervencija ne osredotoča samo na individualne pov-
zročitelje ali žrtve (in da ne naslavlja samo neposrednih posledic dejanj
nasilja in preprečevanja nadaljnjega nasilja), ampak na razvijanje strate-
gij in ukrepov, ki spodbujajo družbene, kulturne in politične spremembe,
ki krepijo enakost, pravičnost in spoštovanje človekovih pravic. V naspro-
tnem primeru zanemarimo okoliščine in razloge, ki so osnova pojavljanja
nasilja. Pomembno je okrepiti razumevanje vzrokov in posledic nasilja, ki
temelji na spolu in heteronormativnosti, ter spreminjati odnose in trans-
formirati ravnanja, hkrati pa izboljševati strategije odgovorov na nasilje
(Magalhães et al., 2007).
92
Žrtve spolnega nadlegovanja občutijo številne posledice, ki so bodi-
si neposredne, kot so denimo anksioznost, slabša koncentracija in uspe-
šnost v šoli ter na delovnem mestu, absentizem, ker se izogibajo povzro-
čiteljem, zloraba drog in alkohola, vse tja do samomora. Šola, v kateri se
dogaja spolno nadlegovanje, preneha biti varen prostor za učence in učen-
ke, kar vpliva na šolsko skupnost kot celoto ter na sam učno-vzgojni pro-
ces (Meyer, 2008; Hill in Kearl, 2011). Študija FRA (2014) navaja občutke
jeze, nejevolje, zadrege in sramu ter posledice, kot so večja ranljivost, strah,
težave v odnosih, neuspešnost in depresija. Medtem ko nekateri prizade-
ti, predvsem moški, kažejo manjšo ranljivost v primerih spolnega nadlego-
vanja, pa je vzorec pri homoseksualnih moških podoben kot pri ženskah.
Še posebej hude posledice ima nadlegovanje za tiste, ki se nahajajo na po-
drejenih položajih (prim. Magalhães et al., 2017). Normalizacija nadlego-
vanja implicira, da odgovornost navsezadnje pade predvsem na učence in
učenke ter da se dekleta, ki so bolj izpostavljena, zaradi tolerance do spol-
nega nadlegovanja nad njimi počutijo vredna manj kot fantje, hkrati pa se
nič ne spremeni.
Liz Kelly (1988) je umestila nadlegovanje v »kontinuum nasilja« in
Raewyn Connell (2012) govori o »ustrahovanju žensk, ki je prisotno v ce-
lotnem razponu od občudujočih žvižgov na ulici, do spolnega nadlego-
vanja na delovnem mestu, do posilstva in družinskega nasilja, do umo-
rov žensk, ki jih izvedejo patriarhalni ‚lastniki‘, na primer ločeni nekdanji
možje« (str. 126–7). Connell ugotavlja, da se nasilje nad ženskami in de-
kleti, ki se manifestira tudi kot spolno nadlegovanje, dogaja v družbenih
in kulturnih kontekstih, ki temeljijo na patriarhalnih sistemih. Simbolne
reprezentacije, verovanja in prakse, ki se tako reproducirajo, ohranjajo he-
teronormativni red in privilegirajo hegemonsko moškost. Intervencije,
ki hočejo biti smiselne in učinkovite, bi morale tovrstne družbene repre-
zentacije in prakse spreminjati ter ustvariti razmere, ki omogočajo (večjo)
spolno enakost.
V kontekstu preprečevanja nasilja nad ženskami in dekleti je zato
pomembno, da se intervencija ne osredotoča samo na individualne pov-
zročitelje ali žrtve (in da ne naslavlja samo neposrednih posledic dejanj
nasilja in preprečevanja nadaljnjega nasilja), ampak na razvijanje strate-
gij in ukrepov, ki spodbujajo družbene, kulturne in politične spremembe,
ki krepijo enakost, pravičnost in spoštovanje človekovih pravic. V naspro-
tnem primeru zanemarimo okoliščine in razloge, ki so osnova pojavljanja
nasilja. Pomembno je okrepiti razumevanje vzrokov in posledic nasilja, ki
temelji na spolu in heteronormativnosti, ter spreminjati odnose in trans-
formirati ravnanja, hkrati pa izboljševati strategije odgovorov na nasilje
(Magalhães et al., 2007).
92
