Page 95 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 95
v. jalušič ■ spolno nadlegovanje v šolah ...
Prav ta moment je odločilen v programih, ki so usmerjeni v sku-
pnost in se ukvarjajo z ukrepanjem opazovalcev (bystanders). Vzgojno-
izobraževalni programi so najbolj pogosto uporabljane strategije primarne
intervencije in predvsem v šolah se kažejo kot potencialno najbolj učinko-
viti za doseganje družbenih in kulturnih sprememb. Kljub temu ne daje-
jo enovitih rezultatov, hkrati pa običajno tudi niso ovrednoteni na dolgi
rok (prim. Lundgren in Amin, 2015). Večina programov izhaja iz podme-
ne, da dekleta in fantje potrebujejo različen pristop ter obravnavajo temo
nasilja in nadlegovanja v skupinah, ki so ločene po spolu. Past takšnega
pristopa je, da lahko postavimo nasproti dve skupini, moške in ženske, ter
identificiramo vse ženske kot žrtve in vse moške kot potencialne storilce.
To lahko rezultira v obrambni strategiji, hkrati pa okrepi obstoječe spolne
norme, ki jih tovrstni programi v resnici poskušajo spreminjati (Schewe in
O’Donohue, 1993; Carmody, 2006). Obstaja tudi dodatna nevarnost, da
se breme odgovornosti za zaščito preloži na ramena deklet. Programi, ki
spodbujajo odziv opazovalcev, se poskušajo temu izogniti in težijo k temu,
da se udeleženci identificirajo z žrtvami. Problematičnih ravnanj zato ne
definirajo vnaprej, ampak spodbujajo, da udeleženci, moški in ženske, v
konkretnih situacijah prepoznajo takšna ravnanja glede na to, kako jih
sami doživljajo.
Spolno nadlegovanje in nasilje v šolah v Sloveniji
V Sloveniji so raziskave in podatki o spolnem nadlegovanju še vedno sko-
pi. Analize se, podobno kot marsikje drugod, v glavnem osredotočajo na
delovno mesto. Študij, ki se bi posvečale izključno spolnemu nadlegova-
nju (in spolnemu nasilju) v šolah, tako rekoč ni, razen nekaterih drobcev
in izsledkov v diplomskih delih. Čeprav je zaradi majhnega števila rele-
vantnih raziskav v šolah v Sloveniji težko delati zaključke o spolnem na-
dlegovanju, bom za orientacijo navedla vsaj nekaj obstoječih podatkov iz
študij o spolnem nasilju v šolah, ki pa niso enoznačni.
Ena od analiz, ki se ukvarja s spolnim nasiljem (avtorica je intervju-
vala 115 dijakov in dijakinj, starih 15–19 let, na eni od slovenskih srednjih
šol – prim. Bojc, 2007), ugotavlja, da dijakom in dijakinjam primanjku-
je znanja in zavedanja o spolnem nasilju ter da ga niso sposobni prepozna-
ti (še posebej ne nasilja, ki ni fizično). Samo 27 % intervjuvanih dijakov
je dejalo, da niso izkusili nobenega spolnega nasilja v zadnjih dveh letih.
Večina je izkusila neverbalno spolno nasilje (geste), povzročitelji so bili
zvečine starejši in moški, žrtve pa pretežno ženske. Samo 7 % dijakov ni
bilo priča nobeni obliki spolnega nasilja v dveh letih pred raziskavo. 61 %
je dejalo, da so bili žrtve verbalnega spolnega nasilja, 49 % neverbalnega
in 21 % fizičnega spolnega nasilja. Povzročitelji so bili bodisi iste starosti
93
Prav ta moment je odločilen v programih, ki so usmerjeni v sku-
pnost in se ukvarjajo z ukrepanjem opazovalcev (bystanders). Vzgojno-
izobraževalni programi so najbolj pogosto uporabljane strategije primarne
intervencije in predvsem v šolah se kažejo kot potencialno najbolj učinko-
viti za doseganje družbenih in kulturnih sprememb. Kljub temu ne daje-
jo enovitih rezultatov, hkrati pa običajno tudi niso ovrednoteni na dolgi
rok (prim. Lundgren in Amin, 2015). Večina programov izhaja iz podme-
ne, da dekleta in fantje potrebujejo različen pristop ter obravnavajo temo
nasilja in nadlegovanja v skupinah, ki so ločene po spolu. Past takšnega
pristopa je, da lahko postavimo nasproti dve skupini, moške in ženske, ter
identificiramo vse ženske kot žrtve in vse moške kot potencialne storilce.
To lahko rezultira v obrambni strategiji, hkrati pa okrepi obstoječe spolne
norme, ki jih tovrstni programi v resnici poskušajo spreminjati (Schewe in
O’Donohue, 1993; Carmody, 2006). Obstaja tudi dodatna nevarnost, da
se breme odgovornosti za zaščito preloži na ramena deklet. Programi, ki
spodbujajo odziv opazovalcev, se poskušajo temu izogniti in težijo k temu,
da se udeleženci identificirajo z žrtvami. Problematičnih ravnanj zato ne
definirajo vnaprej, ampak spodbujajo, da udeleženci, moški in ženske, v
konkretnih situacijah prepoznajo takšna ravnanja glede na to, kako jih
sami doživljajo.
Spolno nadlegovanje in nasilje v šolah v Sloveniji
V Sloveniji so raziskave in podatki o spolnem nadlegovanju še vedno sko-
pi. Analize se, podobno kot marsikje drugod, v glavnem osredotočajo na
delovno mesto. Študij, ki se bi posvečale izključno spolnemu nadlegova-
nju (in spolnemu nasilju) v šolah, tako rekoč ni, razen nekaterih drobcev
in izsledkov v diplomskih delih. Čeprav je zaradi majhnega števila rele-
vantnih raziskav v šolah v Sloveniji težko delati zaključke o spolnem na-
dlegovanju, bom za orientacijo navedla vsaj nekaj obstoječih podatkov iz
študij o spolnem nasilju v šolah, ki pa niso enoznačni.
Ena od analiz, ki se ukvarja s spolnim nasiljem (avtorica je intervju-
vala 115 dijakov in dijakinj, starih 15–19 let, na eni od slovenskih srednjih
šol – prim. Bojc, 2007), ugotavlja, da dijakom in dijakinjam primanjku-
je znanja in zavedanja o spolnem nasilju ter da ga niso sposobni prepozna-
ti (še posebej ne nasilja, ki ni fizično). Samo 27 % intervjuvanih dijakov
je dejalo, da niso izkusili nobenega spolnega nasilja v zadnjih dveh letih.
Večina je izkusila neverbalno spolno nasilje (geste), povzročitelji so bili
zvečine starejši in moški, žrtve pa pretežno ženske. Samo 7 % dijakov ni
bilo priča nobeni obliki spolnega nasilja v dveh letih pred raziskavo. 61 %
je dejalo, da so bili žrtve verbalnega spolnega nasilja, 49 % neverbalnega
in 21 % fizičnega spolnega nasilja. Povzročitelji so bili bodisi iste starosti
93
