Page 174 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 174
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
in zato je takšna metafora, slikovito dodaja, tudi uspešna, kajti tudi na-
stopi moralne panike so večinoma kratkotrajni, dramatični in radi prite-
gnejo široko pozornost. Razen tega kot kakšen Halleyjev komet spreme-
nijo naše dojemanje družbenih procesov in končno pogosto vplivajo na
razvoj in spremembe v šolskem sistemu ter njegovih izobraževalnih po-
litikah. Izraz je prvi uporabil britanski sociolog Jock Young (Thompson,
1998), ki je opazil navadno močno povečano javno pozornost do statistik
menda dramatičnega porasta zlorabe drog. Dogodek je vznemiril polici-
jo, ta je ustanovila posebne oddelke in priprla večje število ljudi – in prav
spiralni učinek v podobi interakcije med različnimi deli družbenega sis-
tema predstavlja bistveni element vznika in razvoja moralne panike. Vse
od oblikovanja pojma od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, od trenutka
vstopa v znanstvene razprave, se danes zanimanje širi v smeri akademske-
ga in hkrati tudi bolj laično obarvanega diskurza, še zlasti v preseku zelo
različnih področij – od sociologije, politologije, komunikologije in medij-
skih študij. Njegova teža se ohranja in ne pojenja, v največji meri niha, širi
se le interpretacijski diapazon pristopov.
Sam izraz »moralna panika« je po svoje populariziral že Marshall
McLuhan v svojem delu Understanding Media (1964) in predlagal, da bi
morali pod drobnogled vzeti same medije, ne zgolj sporočila, ki jih ponu-
jajo. Vloga medijev je kajpak ključna pri raziskovanju politike nastanka
kriz, nasilja, strahu in panike. V odločilni eri učinkovanja spleta in druž-
benih omrežij je učinkovanje moralne panike postalo še intenzivnejše in
strah, ki mobilizira in obvladuje množice, lahko resno ogrozi delovanje
družbe in njeno blagostanje. Pri moralni paniki gre prav za anticipacijo
tega, da bo strah ogrozil množice; pri tem je lahko namišljen ali realen.
Britanski sociolog Stanley Cohen je prvi empirično raziskal in teoretsko
nadgradil t. i. procesni model moralne panike, še zlasti ob analizi močnih
reakcij medijev, javnosti in nosilcev družbenega nadzora na britanske mla-
dostniške nemire med t. i. modi in rokerji (Mods and Rockers) v šestdese-
tih letih prejšnjega stoletja. Po njegovem postane kombinacija stanj, oko-
liščin in oseb v nekem trenutku dojeta kot grožnja družbenim vrednotam
in redu; potem je skozi množične medije javnosti predstavljena v stilizi-
rani in stereotipni obliki; nosilci javnega mnenja in stroka nato vzposta-
vijo antagonizem glede moralnih vprašanj, diagnoz in rešitev; na koncu
sledi bodisi »sprostitev« in začetno dramatično stanje izgine ali se celo
poslabša.
»Dramatizacijski« lok v moralni paniki je hitro prepoznaven
(Thompson, 1998): na začetku je nek dogodek, lahko v povezavi z dolo-
čeno osebo, opredeljen kot alarmantna grožnja obstoječemu družbenemu
redu in razmeram, vzpostavljenim vrednotam in interesom; potem mediji,
172
in zato je takšna metafora, slikovito dodaja, tudi uspešna, kajti tudi na-
stopi moralne panike so večinoma kratkotrajni, dramatični in radi prite-
gnejo široko pozornost. Razen tega kot kakšen Halleyjev komet spreme-
nijo naše dojemanje družbenih procesov in končno pogosto vplivajo na
razvoj in spremembe v šolskem sistemu ter njegovih izobraževalnih po-
litikah. Izraz je prvi uporabil britanski sociolog Jock Young (Thompson,
1998), ki je opazil navadno močno povečano javno pozornost do statistik
menda dramatičnega porasta zlorabe drog. Dogodek je vznemiril polici-
jo, ta je ustanovila posebne oddelke in priprla večje število ljudi – in prav
spiralni učinek v podobi interakcije med različnimi deli družbenega sis-
tema predstavlja bistveni element vznika in razvoja moralne panike. Vse
od oblikovanja pojma od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, od trenutka
vstopa v znanstvene razprave, se danes zanimanje širi v smeri akademske-
ga in hkrati tudi bolj laično obarvanega diskurza, še zlasti v preseku zelo
različnih področij – od sociologije, politologije, komunikologije in medij-
skih študij. Njegova teža se ohranja in ne pojenja, v največji meri niha, širi
se le interpretacijski diapazon pristopov.
Sam izraz »moralna panika« je po svoje populariziral že Marshall
McLuhan v svojem delu Understanding Media (1964) in predlagal, da bi
morali pod drobnogled vzeti same medije, ne zgolj sporočila, ki jih ponu-
jajo. Vloga medijev je kajpak ključna pri raziskovanju politike nastanka
kriz, nasilja, strahu in panike. V odločilni eri učinkovanja spleta in druž-
benih omrežij je učinkovanje moralne panike postalo še intenzivnejše in
strah, ki mobilizira in obvladuje množice, lahko resno ogrozi delovanje
družbe in njeno blagostanje. Pri moralni paniki gre prav za anticipacijo
tega, da bo strah ogrozil množice; pri tem je lahko namišljen ali realen.
Britanski sociolog Stanley Cohen je prvi empirično raziskal in teoretsko
nadgradil t. i. procesni model moralne panike, še zlasti ob analizi močnih
reakcij medijev, javnosti in nosilcev družbenega nadzora na britanske mla-
dostniške nemire med t. i. modi in rokerji (Mods and Rockers) v šestdese-
tih letih prejšnjega stoletja. Po njegovem postane kombinacija stanj, oko-
liščin in oseb v nekem trenutku dojeta kot grožnja družbenim vrednotam
in redu; potem je skozi množične medije javnosti predstavljena v stilizi-
rani in stereotipni obliki; nosilci javnega mnenja in stroka nato vzposta-
vijo antagonizem glede moralnih vprašanj, diagnoz in rešitev; na koncu
sledi bodisi »sprostitev« in začetno dramatično stanje izgine ali se celo
poslabša.
»Dramatizacijski« lok v moralni paniki je hitro prepoznaven
(Thompson, 1998): na začetku je nek dogodek, lahko v povezavi z dolo-
čeno osebo, opredeljen kot alarmantna grožnja obstoječemu družbenemu
redu in razmeram, vzpostavljenim vrednotam in interesom; potem mediji,
172
