Page 177 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 177
recenziji
oceniti tudi njihovo vlogo v situacijah, povezanih z izobraževanjem in šol-
skim sistemom, in to v dveh perspektivah. Zlasti se moramo zazreti v zgo-
dovino moralne panike in upoštevati tudi takšne pojave, kot so politični
motivi, ki jo podpirajo v okvirjih šolskega izobraževanja, ali morda njene
širše družbene povezave. Vzemimo primer: če preučujemo moralno pani-
ko, povezano z islamofobijo, v šolah ali v izobraževalnih procesih, je nuj-
no presojati fenomen in stopnje islamofobije v globalnem političnem in
družbenem prostoru, obenem tudi njene zgodovinske okoliščine, konč-
no pa moramo ugledati vznik moralnih panik, ki temeljijo na islamofobi-
ji, v širšem sklopu šolskega izobraževanja v neki državi. Za nekoga, ki ima
npr. do beguncev in migracij izrazito pozitivno in empatično stališče, ker
v beguncih ne želi videti ljudskih hudičev, bo pogled na statistike in po-
samične dogodke močno drugačen, čeprav lahko navzočnost ali migracija
muslimanov v nekem okolju sproži širjenje strahu in druge psihološke re-
akcije v množici z nepredstavljivimi posledicami.
V tem smislu avtor obravnava šolsko izobraževalno politiko sko-
zi vzroke in vplive moralne panike v šolah po Avstraliji, Ameriki in
Združenem kraljestvu. Intenzivna družbena usmerjenost na teme, kot so
istospolne poroke, varne šole (safe schools) in islamofobija, po njegovem
nesporno povzroča prekomerno tesnobo in strah v šolah, kar vpliva na
učence, učitelje in starše na različne načine. Povzročena škoda bo nedvo-
mno manjša, če njene izbruhe v šolski skupnosti pospremimo z razume-
vanjem motivov ob njene izbruhu. V tem smislu velik del izobraževalne
politike v Avstraliji moralna panika dobesedno »poganja« pri tem sledi
podobnemu trendu na mednarodni ravni.
Da izbruhe tesnobe, strahu in ogorčenja nad nekim družbenim
vprašanjem tudi v izobraževalni politiki ustvarjajo »moralni provokator-
ji«, kot pravi, se zdi pravilo; ti običajno niso del izobraževalne skupnosti,
nanjo gledajo od zunaj in preprosto pritisnejo na gumb, s kateri sprožijo
globoko zakoreninjene predsodke ali motive. Moralni provokator bo, za
razliko od moralnega motivatorja, namerno ustvaril strah in ogorčenje, da
bi pridobil pozornost medijev in javnosti, pri čemer vsaka panika sledi po-
dobnemu vzorcu. Da bi njihov vpliv na šolsko skupnost zmanjšali, mora-
mo najprej razumeti, kaj panika je, kdo so provokatorji in kdo motivator-
ji, končno pa razgaliti tudi motive politikov.
Avtorjev sklep je, da ob empirični analizi nujno rabimo zgodovin-
sko. Da bi na primer razumel otroško in mladostniško spolnost, moramo
poznati zgodovino velikih strahov in stresov, ki so jih prenesli družbeni
prevrati prve svetovne vojne, vse od idej o obrezovanju žensk, medvojnih
socialnih higienskih gibanj in do današnje družbe tveganja, o kateri govo-
ri Ulrich Beck. Nastanek avstralskega nacionalnega kurikuluma je uvedel
175
oceniti tudi njihovo vlogo v situacijah, povezanih z izobraževanjem in šol-
skim sistemom, in to v dveh perspektivah. Zlasti se moramo zazreti v zgo-
dovino moralne panike in upoštevati tudi takšne pojave, kot so politični
motivi, ki jo podpirajo v okvirjih šolskega izobraževanja, ali morda njene
širše družbene povezave. Vzemimo primer: če preučujemo moralno pani-
ko, povezano z islamofobijo, v šolah ali v izobraževalnih procesih, je nuj-
no presojati fenomen in stopnje islamofobije v globalnem političnem in
družbenem prostoru, obenem tudi njene zgodovinske okoliščine, konč-
no pa moramo ugledati vznik moralnih panik, ki temeljijo na islamofobi-
ji, v širšem sklopu šolskega izobraževanja v neki državi. Za nekoga, ki ima
npr. do beguncev in migracij izrazito pozitivno in empatično stališče, ker
v beguncih ne želi videti ljudskih hudičev, bo pogled na statistike in po-
samične dogodke močno drugačen, čeprav lahko navzočnost ali migracija
muslimanov v nekem okolju sproži širjenje strahu in druge psihološke re-
akcije v množici z nepredstavljivimi posledicami.
V tem smislu avtor obravnava šolsko izobraževalno politiko sko-
zi vzroke in vplive moralne panike v šolah po Avstraliji, Ameriki in
Združenem kraljestvu. Intenzivna družbena usmerjenost na teme, kot so
istospolne poroke, varne šole (safe schools) in islamofobija, po njegovem
nesporno povzroča prekomerno tesnobo in strah v šolah, kar vpliva na
učence, učitelje in starše na različne načine. Povzročena škoda bo nedvo-
mno manjša, če njene izbruhe v šolski skupnosti pospremimo z razume-
vanjem motivov ob njene izbruhu. V tem smislu velik del izobraževalne
politike v Avstraliji moralna panika dobesedno »poganja« pri tem sledi
podobnemu trendu na mednarodni ravni.
Da izbruhe tesnobe, strahu in ogorčenja nad nekim družbenim
vprašanjem tudi v izobraževalni politiki ustvarjajo »moralni provokator-
ji«, kot pravi, se zdi pravilo; ti običajno niso del izobraževalne skupnosti,
nanjo gledajo od zunaj in preprosto pritisnejo na gumb, s kateri sprožijo
globoko zakoreninjene predsodke ali motive. Moralni provokator bo, za
razliko od moralnega motivatorja, namerno ustvaril strah in ogorčenje, da
bi pridobil pozornost medijev in javnosti, pri čemer vsaka panika sledi po-
dobnemu vzorcu. Da bi njihov vpliv na šolsko skupnost zmanjšali, mora-
mo najprej razumeti, kaj panika je, kdo so provokatorji in kdo motivator-
ji, končno pa razgaliti tudi motive politikov.
Avtorjev sklep je, da ob empirični analizi nujno rabimo zgodovin-
sko. Da bi na primer razumel otroško in mladostniško spolnost, moramo
poznati zgodovino velikih strahov in stresov, ki so jih prenesli družbeni
prevrati prve svetovne vojne, vse od idej o obrezovanju žensk, medvojnih
socialnih higienskih gibanj in do današnje družbe tveganja, o kateri govo-
ri Ulrich Beck. Nastanek avstralskega nacionalnega kurikuluma je uvedel
175
