Page 175 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 175
recenziji
še bolj izrazito v času vse večje tabloidnosti in senzacionalizma, skozi in-
formacijske kanale posredujejo grožnjo ali jo celo ustrezno napihnejo; za-
skrbljenost javnosti se ustrezno poveča; sledi reakcija državnih oblasti,
politike in javnih voditeljev ali strokovnjakov; na koncu moralna panika
izgine ali celo povzroči družbeno spremembo. Njena »uspešnost« vzni-
kne v odvisnosti od tega, kaj bo postavila v središče dogajanja kot grožnjo:
če bo zajela tisto najbolj dragoceno na lestvici vrednot in posegla v del, ki
je občutljiv na ideološke predstave, ali celo v psihološke idealizirane pred-
stave neke družbe, se bo pričakovano odvila intenzivneje in zavzela obšir-
nejši prostor v javnem dogajanju. Če je uglašena z obstoječimi napetostmi
v družbi (Cohen, 2002), bo podobno vzplamtela in delovala hitreje.
Bolj družbeno interpretacijsko konotirano dojemanje namesto kla-
sičnega razumevanja moralnih panik kot nepovezanih epizod kolektivne-
ga vedenja skuša te razumeti kot simptome napetosti in bojev v kontekstu
širših družbenih sprememb na področju kulturne in moralne regulaci-
je (Thompson, 1998: 140). V tem smislu izhajajo tovrstne interpretacije
iz nekakšnih durkheimovskih »družbenih dejstev« in moralna panika
nam posledično razkriva mesta nastajajočih diskurzov ter manifestira ti-
sto, kar se dogaja pod površjem. Je nekakšen »obliž na koži družbenega«
in služi kot produktivno mesto za intelektualna prevpraševanja in inter-
vencije v realnem času (Lumby in Funell, 2011). Procesni ali postopkovni
model v raziskavah moralne panike je Stuart Hall nato dopolnil z anali-
zo državnega aparata, ki stopa na mesto Cohenovega konteksta družbe-
nega nadzora in vpeljuje prakse hegemonije, tj. povečanega vpliva drža-
ve na zasebno področje družine, prostega časa in vsakdanjega življenja v
duhu Gramscijeve »civilne družbe«. Povedano drugače: če je Cohen ana-
liziral predvsem kulturo družbenega nadzora in tega, kako se v njej obli-
kuje moralni konsenz, je Hall poudarek prenesel v razlago boja oblasti za
ohranitev lastne hegemonije in dominantne ideologije (Critcher, 2003).
Zato se lahko moralna panika obnaša in učinkuje kot zvočnik dominan-
tne ideologije; skozi vlogo nekakšnega zdravega razuma se vsakič oglaša
kot opozorilni znak, deluje bolj v vlogi ideologije in družbene kohezije ter
je izraz praks oblasti (McRobbie, 1994). Kot takšna je pri Hallu izposta-
vljena kot ustrezen izraz vladajoče hegemonije, poudarki v britanski tradi-
ciji (Young, Cohen, Hall), kjer je pojmovno povezana z delovanjem ideo-
logije, množičnih medijev, modelov družbenega nadzora, pa se v ameriški
preusmerijo bolj v psihološko razlago formacij kolektivnega obnašanja in
tudi v razprave o delovanju družbenih gibanj (Thompson, 1998).
Kasneje sta Erich Goode in Nachman Ben-Yehuda (1994) predlaga-
la drugačen način ali model, v študijah običajno opisan kot atribucijski in
družbeno konstruktivističen. Po njunem lahko družbeno stanje označimo
173
še bolj izrazito v času vse večje tabloidnosti in senzacionalizma, skozi in-
formacijske kanale posredujejo grožnjo ali jo celo ustrezno napihnejo; za-
skrbljenost javnosti se ustrezno poveča; sledi reakcija državnih oblasti,
politike in javnih voditeljev ali strokovnjakov; na koncu moralna panika
izgine ali celo povzroči družbeno spremembo. Njena »uspešnost« vzni-
kne v odvisnosti od tega, kaj bo postavila v središče dogajanja kot grožnjo:
če bo zajela tisto najbolj dragoceno na lestvici vrednot in posegla v del, ki
je občutljiv na ideološke predstave, ali celo v psihološke idealizirane pred-
stave neke družbe, se bo pričakovano odvila intenzivneje in zavzela obšir-
nejši prostor v javnem dogajanju. Če je uglašena z obstoječimi napetostmi
v družbi (Cohen, 2002), bo podobno vzplamtela in delovala hitreje.
Bolj družbeno interpretacijsko konotirano dojemanje namesto kla-
sičnega razumevanja moralnih panik kot nepovezanih epizod kolektivne-
ga vedenja skuša te razumeti kot simptome napetosti in bojev v kontekstu
širših družbenih sprememb na področju kulturne in moralne regulaci-
je (Thompson, 1998: 140). V tem smislu izhajajo tovrstne interpretacije
iz nekakšnih durkheimovskih »družbenih dejstev« in moralna panika
nam posledično razkriva mesta nastajajočih diskurzov ter manifestira ti-
sto, kar se dogaja pod površjem. Je nekakšen »obliž na koži družbenega«
in služi kot produktivno mesto za intelektualna prevpraševanja in inter-
vencije v realnem času (Lumby in Funell, 2011). Procesni ali postopkovni
model v raziskavah moralne panike je Stuart Hall nato dopolnil z anali-
zo državnega aparata, ki stopa na mesto Cohenovega konteksta družbe-
nega nadzora in vpeljuje prakse hegemonije, tj. povečanega vpliva drža-
ve na zasebno področje družine, prostega časa in vsakdanjega življenja v
duhu Gramscijeve »civilne družbe«. Povedano drugače: če je Cohen ana-
liziral predvsem kulturo družbenega nadzora in tega, kako se v njej obli-
kuje moralni konsenz, je Hall poudarek prenesel v razlago boja oblasti za
ohranitev lastne hegemonije in dominantne ideologije (Critcher, 2003).
Zato se lahko moralna panika obnaša in učinkuje kot zvočnik dominan-
tne ideologije; skozi vlogo nekakšnega zdravega razuma se vsakič oglaša
kot opozorilni znak, deluje bolj v vlogi ideologije in družbene kohezije ter
je izraz praks oblasti (McRobbie, 1994). Kot takšna je pri Hallu izposta-
vljena kot ustrezen izraz vladajoče hegemonije, poudarki v britanski tradi-
ciji (Young, Cohen, Hall), kjer je pojmovno povezana z delovanjem ideo-
logije, množičnih medijev, modelov družbenega nadzora, pa se v ameriški
preusmerijo bolj v psihološko razlago formacij kolektivnega obnašanja in
tudi v razprave o delovanju družbenih gibanj (Thompson, 1998).
Kasneje sta Erich Goode in Nachman Ben-Yehuda (1994) predlaga-
la drugačen način ali model, v študijah običajno opisan kot atribucijski in
družbeno konstruktivističen. Po njunem lahko družbeno stanje označimo
173
