Page 176 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 176
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
za moralno paniko, če izpolni pet različnih kriterijev: priti mora do povi-
šane stopnje zaskrbljenosti med ljudmi, povečati se mora navzočnost so-
vraštva, usmerjenega proti deviantni skupini, obstajati mora javni kon-
senz, da določena oblika deviantnosti predstavlja grožnjo družbi, priti
mora do nesorazmerja med domnevno grožnjo v primerjavi z objektivno
grožnjo družbenemu redu, obenem pa bo veljalo tudi, da je moralna pani-
ka stanje, ki je kratkotrajno.
Avtorja svoj pristop družbenega konstruktivizma zgradita na dvo-
mu, da lahko družboslovne znanosti ponudijo ustrezno razlago ali celo re-
šitev problemov. Bolj se zdi, da ti ne obstajajo »po sebi«, predstavljati si jih
je mogoče le kot neke vrste družbene konstrukte – in zato je tudi moralna
panika posledica, kot pravi Critcher (2003), premišljenega delovanja mo-
ralnih interpretatorjev oziroma »podjetnikov« (entrepreneuers), ki svojo
agitacijo izvajajo za lastne potrebe in iz svojih zasebnih interesov. V tem
smislu delujejo kampanjsko in v želji, da bi mobilizirali javnost. Njihovo
vlogo je predvidel že Cohen v svojih fazah procesnega modela moralne pa-
nike: po vzniku družbene grožnje in vključitvi medijev je vloga moral-
nih interpretatorjev v prepričevanju družbe, da oblikujejo politiko z do-
ločenih moralnih vidikov in ustvarjanja novih norm, čemur nato sledi še
vključitev strokovnjakov in poznavalcev z idejo iskanja možnih rešitev na-
stalega problema, dokler moralna panika ne izzveni.
V kontekstu šolskih izobraževalnih politikih je moralna panika po-
gosto posledica takšne ali drugače oblike zaznavanja žaljivih prevladujo-
čih družbenih vrednot ali znanja – ki jih pogosto določajo vlade in šolske
oblasti, včasih tudi izobraževalna politika v državi. S tem vpliva na veči-
no članov šolskih skupnosti, torej na starše, učitelje in administratorje –
pa tudi na študente izobraževalnih študij, visokošolske in univerzitetne
predavatelje, ki želijo razumeti nujnosti, ki podpirajo politiko in prakso
šolskega izobraževanja. Rodwellovega knjiga se vrača k reprezentativne-
mu nizu primerov moralnih panik, ki so vplivale na šolski sistem ali imajo
posledice v sferah vzgoje in izobraževanja, bodisi v primeru uporabe alko-
hola in drog, telesne pripravljenosti in debelosti, spolne vzgoje, rasizma in
islamofobije, pedagogike in kurikuluma, vpliva množičnih medijev, stan-
dardov poučevanja in ocenjevanja.
Vendar analiza moralne panike v šolskem ali izobraževalnem siste-
mu velikokrat terja vpotegnitev še ene dimenzije, odvisna je namreč tudi
od bolj ideoloških komponent in obenem včasih še od politične ideologi-
je opazovalca: na neki način bo njena interpretacija ali celo nastop, oce-
na stopnje »ogroženosti«, vloge moralnih interpretatorjev in pričakova-
nih dejanj bolj zavezana presoji tistega, ki jo opazuje. V tem smislu avtor
opozarja, da je zaradi težav pri iskanju »ljudskega hudiča« treba kritično
174
za moralno paniko, če izpolni pet različnih kriterijev: priti mora do povi-
šane stopnje zaskrbljenosti med ljudmi, povečati se mora navzočnost so-
vraštva, usmerjenega proti deviantni skupini, obstajati mora javni kon-
senz, da določena oblika deviantnosti predstavlja grožnjo družbi, priti
mora do nesorazmerja med domnevno grožnjo v primerjavi z objektivno
grožnjo družbenemu redu, obenem pa bo veljalo tudi, da je moralna pani-
ka stanje, ki je kratkotrajno.
Avtorja svoj pristop družbenega konstruktivizma zgradita na dvo-
mu, da lahko družboslovne znanosti ponudijo ustrezno razlago ali celo re-
šitev problemov. Bolj se zdi, da ti ne obstajajo »po sebi«, predstavljati si jih
je mogoče le kot neke vrste družbene konstrukte – in zato je tudi moralna
panika posledica, kot pravi Critcher (2003), premišljenega delovanja mo-
ralnih interpretatorjev oziroma »podjetnikov« (entrepreneuers), ki svojo
agitacijo izvajajo za lastne potrebe in iz svojih zasebnih interesov. V tem
smislu delujejo kampanjsko in v želji, da bi mobilizirali javnost. Njihovo
vlogo je predvidel že Cohen v svojih fazah procesnega modela moralne pa-
nike: po vzniku družbene grožnje in vključitvi medijev je vloga moral-
nih interpretatorjev v prepričevanju družbe, da oblikujejo politiko z do-
ločenih moralnih vidikov in ustvarjanja novih norm, čemur nato sledi še
vključitev strokovnjakov in poznavalcev z idejo iskanja možnih rešitev na-
stalega problema, dokler moralna panika ne izzveni.
V kontekstu šolskih izobraževalnih politikih je moralna panika po-
gosto posledica takšne ali drugače oblike zaznavanja žaljivih prevladujo-
čih družbenih vrednot ali znanja – ki jih pogosto določajo vlade in šolske
oblasti, včasih tudi izobraževalna politika v državi. S tem vpliva na veči-
no članov šolskih skupnosti, torej na starše, učitelje in administratorje –
pa tudi na študente izobraževalnih študij, visokošolske in univerzitetne
predavatelje, ki želijo razumeti nujnosti, ki podpirajo politiko in prakso
šolskega izobraževanja. Rodwellovega knjiga se vrača k reprezentativne-
mu nizu primerov moralnih panik, ki so vplivale na šolski sistem ali imajo
posledice v sferah vzgoje in izobraževanja, bodisi v primeru uporabe alko-
hola in drog, telesne pripravljenosti in debelosti, spolne vzgoje, rasizma in
islamofobije, pedagogike in kurikuluma, vpliva množičnih medijev, stan-
dardov poučevanja in ocenjevanja.
Vendar analiza moralne panike v šolskem ali izobraževalnem siste-
mu velikokrat terja vpotegnitev še ene dimenzije, odvisna je namreč tudi
od bolj ideoloških komponent in obenem včasih še od politične ideologi-
je opazovalca: na neki način bo njena interpretacija ali celo nastop, oce-
na stopnje »ogroženosti«, vloge moralnih interpretatorjev in pričakova-
nih dejanj bolj zavezana presoji tistega, ki jo opazuje. V tem smislu avtor
opozarja, da je zaradi težav pri iskanju »ljudskega hudiča« treba kritično
174
