Page 172 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 172
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
skupnost. Zaključno poglavje obravnava korelacijo med ustrahovanjem in
samomorom.
Četrti razdelek je posvečen strukturnemu in simbolnemu nasilju v
izobraževanju. Avtorice in avtorji tega razdelka sodijo nekoliko izrazite-
je med kritične teoretike, feministične strokovnjake in strokovnjakinje ter
filozofe vzgoje.4 Ti avtorji po Shapirovem opažanju ugotavljajo »ironič-
ni položaj izobraževanja, ki je prej subjekt kot objekt nasilja« (str. 467).
Tako že v prvem poglavju tega razdelka avtorji o vprašanju o vzrokih na-
silja ugotavljajo, da so šole pogosto okolja prisile, hierarhične dominaci-
je in kontrole, ter priporočajo večjo vlogo umetnosti v kurikulumu, kar
dokazljivo zmanjšuje nasilnost med učenci. Med kompleksnejše proble-
me seveda sodi nasilje v družbenih medijih in temu vidiku je posvečeno
celo poglavje. Glede na še vedno prisotno vrednoto »moške časti« je po
mnenju Amy Shuffelton treba predelati spolno opredeljene kulturne vlo-
ge, ki se nanašajo na vprašanja časti. Kot je znano, imajo tako imenovana
rasna vprašanja v ameriškem družbenem in seveda tudi izobraževalnem
kontekstu pomembno mesto in prispevajo k nesorazmernemu deležu črn-
ske populacije v zaporih. Avtor glede tega opozarja tudi na pomanjkljivo
financiranje šol v urbanih okoljih. Avtorja 27. poglavja razmišljata o eti-
ki drugosti na podlagi Levinasove filozofije in o njeni »uporabnosti« za
osvoboditev šol iz nadzornih vezi korporativnih interesov. V naslednjem
poglavju pa avtorja predlagata mirovno vzgojo z upoštevanjem Buberjeve
filozofije dialoga. Zadnje poglavje je prispeval raziskovalec s Cipra. Glede
na razdeljenost otoka avtor poziva h kritični mirovni vzgoji, ki naj bi pri-
spevala tudi k rešitvi širših problemov ciprske države.
Ta prikaz se ni mogel spuščati v kakorkoli bolj podrobno navajanje
vsebine knjige, ampak samo signalizira teme, ki so v knjigi raziskovalno
in konceptualno dobro prezentirane. Tudi tako zares obsežna in izčrpna
knjiga ni mogla do konca opredeliti vseh vidikov šolskega nasilja, še zlasti
ne tistih, ki so bolj značilni za okolja, drugačna od ameriškega. Ta druga
okolja so lahko morda bolj urejena in na sploh generirajo manj nasilja v iz-
obraževanju, lahko pa so tudi veliko bolj problematična. Vsekakor imajo
v ZDA dovolj razlogov za to, da zadevno problematiko bolj temeljito raz-
iskujejo, kakor tudi za to, da morda bolj prizadevno iščejo rešitve. Toda v
sedanjem globalnem svetu je treba upoštevati, da se kulturni vzorci selijo
iz enega okolja v drugo, pri čemer ameriška medijska produkcija v dobrem
in slabem tu igra svojsko vlogo. Tudi zato je ta knjiga neizbežna referenca
4 Poglavja v zadnjem razdelku knjige so prispevali: Bryan R. Warnick, Sang Hyun Kim in
Shannon Robinson, Claudia W. Ruitenberg, Amy Shuffelton, David, Ragland, Gabri-
el Keehn in Deron Boyles, Hilary Cremin in Alex Guilherme in končno še Michalinos
Zembylas.
170
skupnost. Zaključno poglavje obravnava korelacijo med ustrahovanjem in
samomorom.
Četrti razdelek je posvečen strukturnemu in simbolnemu nasilju v
izobraževanju. Avtorice in avtorji tega razdelka sodijo nekoliko izrazite-
je med kritične teoretike, feministične strokovnjake in strokovnjakinje ter
filozofe vzgoje.4 Ti avtorji po Shapirovem opažanju ugotavljajo »ironič-
ni položaj izobraževanja, ki je prej subjekt kot objekt nasilja« (str. 467).
Tako že v prvem poglavju tega razdelka avtorji o vprašanju o vzrokih na-
silja ugotavljajo, da so šole pogosto okolja prisile, hierarhične dominaci-
je in kontrole, ter priporočajo večjo vlogo umetnosti v kurikulumu, kar
dokazljivo zmanjšuje nasilnost med učenci. Med kompleksnejše proble-
me seveda sodi nasilje v družbenih medijih in temu vidiku je posvečeno
celo poglavje. Glede na še vedno prisotno vrednoto »moške časti« je po
mnenju Amy Shuffelton treba predelati spolno opredeljene kulturne vlo-
ge, ki se nanašajo na vprašanja časti. Kot je znano, imajo tako imenovana
rasna vprašanja v ameriškem družbenem in seveda tudi izobraževalnem
kontekstu pomembno mesto in prispevajo k nesorazmernemu deležu črn-
ske populacije v zaporih. Avtor glede tega opozarja tudi na pomanjkljivo
financiranje šol v urbanih okoljih. Avtorja 27. poglavja razmišljata o eti-
ki drugosti na podlagi Levinasove filozofije in o njeni »uporabnosti« za
osvoboditev šol iz nadzornih vezi korporativnih interesov. V naslednjem
poglavju pa avtorja predlagata mirovno vzgojo z upoštevanjem Buberjeve
filozofije dialoga. Zadnje poglavje je prispeval raziskovalec s Cipra. Glede
na razdeljenost otoka avtor poziva h kritični mirovni vzgoji, ki naj bi pri-
spevala tudi k rešitvi širših problemov ciprske države.
Ta prikaz se ni mogel spuščati v kakorkoli bolj podrobno navajanje
vsebine knjige, ampak samo signalizira teme, ki so v knjigi raziskovalno
in konceptualno dobro prezentirane. Tudi tako zares obsežna in izčrpna
knjiga ni mogla do konca opredeliti vseh vidikov šolskega nasilja, še zlasti
ne tistih, ki so bolj značilni za okolja, drugačna od ameriškega. Ta druga
okolja so lahko morda bolj urejena in na sploh generirajo manj nasilja v iz-
obraževanju, lahko pa so tudi veliko bolj problematična. Vsekakor imajo
v ZDA dovolj razlogov za to, da zadevno problematiko bolj temeljito raz-
iskujejo, kakor tudi za to, da morda bolj prizadevno iščejo rešitve. Toda v
sedanjem globalnem svetu je treba upoštevati, da se kulturni vzorci selijo
iz enega okolja v drugo, pri čemer ameriška medijska produkcija v dobrem
in slabem tu igra svojsko vlogo. Tudi zato je ta knjiga neizbežna referenca
4 Poglavja v zadnjem razdelku knjige so prispevali: Bryan R. Warnick, Sang Hyun Kim in
Shannon Robinson, Claudia W. Ruitenberg, Amy Shuffelton, David, Ragland, Gabri-
el Keehn in Deron Boyles, Hilary Cremin in Alex Guilherme in končno še Michalinos
Zembylas.
170
