Page 159 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 159
m. sardoč ■ kako misliti (in razumeti) nasilje
iz 1) tipa agresije ter 2) tipa škode. Na eni strani tip agresije govori o po-
javni obliki dejanja, ki ga pripoznamo kot nasilje, npr. o fizičnem, psihič-
nem, simbolnem nasilju. Na drugi strani pa je tip škode usmerjen v to, ka-
kšno obliko škodovanja je žrtev nasilja utrpela, npr. fizično poškodbo itn.
Čeprav horizont mišljenja (in razumevanja) nasilja, ki na eni stra-
ni postavi »ozko«, na drugi pa »široko« pojmovanje nasilja,9 v prvi vrsti
odpira vprašanje o samem razmerju med obema elementoma dihotomije
oz. o naravi t. i. »kontinuuma« med njima,10 ostaja ključno vprašanje, ki
se odpira tukaj, t. i. »problem prepoznavanja« (Schinkel, 2010). Prav ta
problem velja za enega od osnovnih problemov, s katerim se sooča vsaka
opredelitev nasilja: prepoznavanje različnih pojavnih oblik nasilja velja za
prvi in najpomembnejši korak v njegovem preučevanju. Zadevo dodatno
zaplete dejstvo, da tako »ozka« kakor tudi »široka« definicija nasilja na
ta problem ne ponujata ustrezne rešitve. Na eni strani je »ozka« defini-
cija nasilja v prvi vrsti »slepa«, saj različne pojavne oblike nasilja pravza-
prav ne prepozna oz. »spregleda« in s tem žrtve nasilja prikrajša za pripo-
znanje statusa.11 Na drugi strani pa »široka« definicija in s tem povezana
povečana senzibilnost za nasilje sicer pravilno opozori na številne pojav-
ne oblike nasilja, vendar pa prav njena senzibilnost odpira veliko več vpra-
šanj in s tem povezanih potencialnih problemov, kakor pa ponuja eno-
značnih odgovorov.12
Kljub dejstvu, da ostajata obe definiciji nasilja na različnih brego-
vih glede nekaterih izmed temeljnih vprašanj, npr. ali predstavlja sila oz.
»prekomerna« uporaba le-te nujen pogoj za opredelitev določenega deja-
nja kot nasilja, je nasilje napačno ali slabo (Wyckoff, 2013) itn., se vsaka iz-
med njiju sooča tudi z vrsto (bolj ali manj) prepoznanih problemov. Med
njimi je treba izpostaviti naslednje, in sicer 1) t. i. »problem stigmatizaci-
je«; 2) t. i. »problem obratne sorazmernosti ‘normalnega’ in ‘patološke-
ga’«; 3) t. i. »problem esencializma«; 4) t. i. »problem relativizacije« ter
5) t. i. »problem konceptualne inflacije«.
9 Enega od možnih izhodov iz nastale »zagate« predstavlja Bufacchijeva opredelitev »z inte-
griteto« povezanega pojmovanja nasilja, ki je usmerjena na žrtev, saj je kršena njena integrite-
ta (2007).
10 Tukaj sta pomembni vsaj dve vprašanji, ki ostajata (v veliki meri) neodgovorjeni, in sicer 1) ali je
»manjši« del nujen pogoj te dihotomije in torej dominanten ter 2) ali je t. i. »kontinuum« med
obema elementoma (samo) kvantitativne ali tudi kvalitativne narave?
11 Za podrobnejšo predstavitev epistemološke razsežnosti problematike nasilja (npr. ali se v
okviru razprav o nasilju lahko izognemo t. i. »problemu dvojnih meril« oz. t. i. »problemu
subjektivnosti – kar je za nekoga nasilje, za nekoga drugega ni) in kako pravzaprav pridobiti
»objektivno« vednost o nasilju itn., glej Bufacchi (2013). Za analizo problematike t. i. »episte-
mološke nepravičnosti« glej knjigo Mirande Fricker Epistemic Injustice (2009).
12 Tukaj ostaja v celoti ob strani problematika moralnega statusa nenasilja, saj odsotnost nasilja
nujno ne pomeni tudi nenasilja.
157
iz 1) tipa agresije ter 2) tipa škode. Na eni strani tip agresije govori o po-
javni obliki dejanja, ki ga pripoznamo kot nasilje, npr. o fizičnem, psihič-
nem, simbolnem nasilju. Na drugi strani pa je tip škode usmerjen v to, ka-
kšno obliko škodovanja je žrtev nasilja utrpela, npr. fizično poškodbo itn.
Čeprav horizont mišljenja (in razumevanja) nasilja, ki na eni stra-
ni postavi »ozko«, na drugi pa »široko« pojmovanje nasilja,9 v prvi vrsti
odpira vprašanje o samem razmerju med obema elementoma dihotomije
oz. o naravi t. i. »kontinuuma« med njima,10 ostaja ključno vprašanje, ki
se odpira tukaj, t. i. »problem prepoznavanja« (Schinkel, 2010). Prav ta
problem velja za enega od osnovnih problemov, s katerim se sooča vsaka
opredelitev nasilja: prepoznavanje različnih pojavnih oblik nasilja velja za
prvi in najpomembnejši korak v njegovem preučevanju. Zadevo dodatno
zaplete dejstvo, da tako »ozka« kakor tudi »široka« definicija nasilja na
ta problem ne ponujata ustrezne rešitve. Na eni strani je »ozka« defini-
cija nasilja v prvi vrsti »slepa«, saj različne pojavne oblike nasilja pravza-
prav ne prepozna oz. »spregleda« in s tem žrtve nasilja prikrajša za pripo-
znanje statusa.11 Na drugi strani pa »široka« definicija in s tem povezana
povečana senzibilnost za nasilje sicer pravilno opozori na številne pojav-
ne oblike nasilja, vendar pa prav njena senzibilnost odpira veliko več vpra-
šanj in s tem povezanih potencialnih problemov, kakor pa ponuja eno-
značnih odgovorov.12
Kljub dejstvu, da ostajata obe definiciji nasilja na različnih brego-
vih glede nekaterih izmed temeljnih vprašanj, npr. ali predstavlja sila oz.
»prekomerna« uporaba le-te nujen pogoj za opredelitev določenega deja-
nja kot nasilja, je nasilje napačno ali slabo (Wyckoff, 2013) itn., se vsaka iz-
med njiju sooča tudi z vrsto (bolj ali manj) prepoznanih problemov. Med
njimi je treba izpostaviti naslednje, in sicer 1) t. i. »problem stigmatizaci-
je«; 2) t. i. »problem obratne sorazmernosti ‘normalnega’ in ‘patološke-
ga’«; 3) t. i. »problem esencializma«; 4) t. i. »problem relativizacije« ter
5) t. i. »problem konceptualne inflacije«.
9 Enega od možnih izhodov iz nastale »zagate« predstavlja Bufacchijeva opredelitev »z inte-
griteto« povezanega pojmovanja nasilja, ki je usmerjena na žrtev, saj je kršena njena integrite-
ta (2007).
10 Tukaj sta pomembni vsaj dve vprašanji, ki ostajata (v veliki meri) neodgovorjeni, in sicer 1) ali je
»manjši« del nujen pogoj te dihotomije in torej dominanten ter 2) ali je t. i. »kontinuum« med
obema elementoma (samo) kvantitativne ali tudi kvalitativne narave?
11 Za podrobnejšo predstavitev epistemološke razsežnosti problematike nasilja (npr. ali se v
okviru razprav o nasilju lahko izognemo t. i. »problemu dvojnih meril« oz. t. i. »problemu
subjektivnosti – kar je za nekoga nasilje, za nekoga drugega ni) in kako pravzaprav pridobiti
»objektivno« vednost o nasilju itn., glej Bufacchi (2013). Za analizo problematike t. i. »episte-
mološke nepravičnosti« glej knjigo Mirande Fricker Epistemic Injustice (2009).
12 Tukaj ostaja v celoti ob strani problematika moralnega statusa nenasilja, saj odsotnost nasilja
nujno ne pomeni tudi nenasilja.
157
