Page 160 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 160
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
Pri pojmovanju nasilja kot kršitve oz. prekoračitve gre v prvi vrsti za
t. i. »patologizacijo« nasilja kot odstopanja od t. i. »normalnosti«. S tem,
ko nekaj označimo za nasilje, ga torej že per definitionem stigmatiziramo.
Izhodišče razprave o nasilju pravzaprav predstavlja sam pojem »normal-
nosti« oz. njegova relacijska vrednost, v razmerju do katere se nasilje kot
kršitev vzpostavi oz. konstituira. Problem obratne sorazmernosti nor-
malnega in patološkega je povezan s samim obsegom vsake izmed obeh
razsežnosti te dihotomije: širša, kot je definicija nasilja, ožja je definicija
»normalnosti« oz. nenasilja (in obratno). Hkrati problem esencializma
problematizira utemeljitev skupnega imenovalca kot najmanjše skupne
»esence« različnih pojavnih oblik nasilja. Tudi zato je vprašanje – ka-
kor v svojem članku ‘Beyond Definition: Violence in Global Perspective’
opozarja Keith Krause –, ali je nasilje sploh možno uokviriti v enotno poj-
movanje oz. ali lahko predstavlja enotno kategorijo, popolnoma legitimno
(2009: 338). Problem relativizacije ima kot enega od glavnih učinkov to, da
se z razširitvijo same definicije nasilja v isti skupini pojavijo zelo raznolike
moralno problematične prakse, s čimer se – primerjalno gledano – »vre-
dnost« težjih pojavnih oblik nasilja relativizira, saj se pojavijo v isti skupi-
ni z manj »problematičnimi« praksami.
Da so zgoraj predstavljeni problemi vse prej kot zanemarljivi, potrju-
jeta tudi fenomena politične korektnosti na eni strani (npr. Loury, 1994)
ter moralne panike na drugi (Krinsky, 2013).13 V primeru politične korek-
tnosti je problem namreč v tem, da se nasilje praviloma pojavlja tudi sku-
paj z različnimi pojavnimi oblikami rasizma, ksenofobije oz. nestrpnosti
nasploh (ali pa predstavlja celo njihov najbolj neposredni del). Tudi zara-
di tega politična korektnost – v izogib možnim konfliktom (ter zaradi vr-
ste drugih bolj problematičnih »vzgibov«, npr. konformizma) – razpra-
vo o tej problematiki pogosto zameji.14 Moralno paniko – kakor v eni od
najbolj celovitih predstavitev tega fenomena opozarja Charles Krinsky –
pa sprožijo »alarmantne medijske zgodbe, ki jim sledijo striktni zakoni in
javne politike ter pretirano ali napačno usmerjena pozornost javnosti, te-
snoba, strah ali jeza do zaznane grožnje socialnemu redu« (Krinsky, 2013:
1).
Povečana senzibilnost za nasilje – pravzaprav paradoksalno – po-
stavlja torej pod vprašaj emancipatoričnost tega pojmovanja nasilja in s
tem povezano zagotavljanje pravičnosti, kar (vsaj posredno) potrjuje tudi
primer ničelne tolerance, ki nekako predstavlja presečišče vseh zgoraj
13 Moralna panika predstavlja vse prej kot zanemarljiv fenomen tudi na področju izobraževal-
nih politik (Rodwell, 2018).
14 Za celovito predstavitev problematike politične korektnosti in s tem povezanega varovanja
liberalnih vrednot ter argumentov pro et contra glej Dzenis in Faria (2019).
158
Pri pojmovanju nasilja kot kršitve oz. prekoračitve gre v prvi vrsti za
t. i. »patologizacijo« nasilja kot odstopanja od t. i. »normalnosti«. S tem,
ko nekaj označimo za nasilje, ga torej že per definitionem stigmatiziramo.
Izhodišče razprave o nasilju pravzaprav predstavlja sam pojem »normal-
nosti« oz. njegova relacijska vrednost, v razmerju do katere se nasilje kot
kršitev vzpostavi oz. konstituira. Problem obratne sorazmernosti nor-
malnega in patološkega je povezan s samim obsegom vsake izmed obeh
razsežnosti te dihotomije: širša, kot je definicija nasilja, ožja je definicija
»normalnosti« oz. nenasilja (in obratno). Hkrati problem esencializma
problematizira utemeljitev skupnega imenovalca kot najmanjše skupne
»esence« različnih pojavnih oblik nasilja. Tudi zato je vprašanje – ka-
kor v svojem članku ‘Beyond Definition: Violence in Global Perspective’
opozarja Keith Krause –, ali je nasilje sploh možno uokviriti v enotno poj-
movanje oz. ali lahko predstavlja enotno kategorijo, popolnoma legitimno
(2009: 338). Problem relativizacije ima kot enega od glavnih učinkov to, da
se z razširitvijo same definicije nasilja v isti skupini pojavijo zelo raznolike
moralno problematične prakse, s čimer se – primerjalno gledano – »vre-
dnost« težjih pojavnih oblik nasilja relativizira, saj se pojavijo v isti skupi-
ni z manj »problematičnimi« praksami.
Da so zgoraj predstavljeni problemi vse prej kot zanemarljivi, potrju-
jeta tudi fenomena politične korektnosti na eni strani (npr. Loury, 1994)
ter moralne panike na drugi (Krinsky, 2013).13 V primeru politične korek-
tnosti je problem namreč v tem, da se nasilje praviloma pojavlja tudi sku-
paj z različnimi pojavnimi oblikami rasizma, ksenofobije oz. nestrpnosti
nasploh (ali pa predstavlja celo njihov najbolj neposredni del). Tudi zara-
di tega politična korektnost – v izogib možnim konfliktom (ter zaradi vr-
ste drugih bolj problematičnih »vzgibov«, npr. konformizma) – razpra-
vo o tej problematiki pogosto zameji.14 Moralno paniko – kakor v eni od
najbolj celovitih predstavitev tega fenomena opozarja Charles Krinsky –
pa sprožijo »alarmantne medijske zgodbe, ki jim sledijo striktni zakoni in
javne politike ter pretirano ali napačno usmerjena pozornost javnosti, te-
snoba, strah ali jeza do zaznane grožnje socialnemu redu« (Krinsky, 2013:
1).
Povečana senzibilnost za nasilje – pravzaprav paradoksalno – po-
stavlja torej pod vprašaj emancipatoričnost tega pojmovanja nasilja in s
tem povezano zagotavljanje pravičnosti, kar (vsaj posredno) potrjuje tudi
primer ničelne tolerance, ki nekako predstavlja presečišče vseh zgoraj
13 Moralna panika predstavlja vse prej kot zanemarljiv fenomen tudi na področju izobraževal-
nih politik (Rodwell, 2018).
14 Za celovito predstavitev problematike politične korektnosti in s tem povezanega varovanja
liberalnih vrednot ter argumentov pro et contra glej Dzenis in Faria (2019).
158
