Page 154 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 154
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
na vrsto protislovij, napetosti in izzivov, ki jih odpira analiza katereko-
li izmed pojavih oblik nasilja, katerekoli izmed njegovih razsežnosti ali
pojmovanj oz. potencialne legitimnosti uporabe nasilja, ostaja njegovo ra-
zumevanje v veliki meri selektivno oz. v najboljšem primeru nepopolno.
Nenazadnje velja prav nesoglasje okoli samega razumevanja nasilja, kakor
v članku ‘The Idea of Violence’ (1986) opozarja C.A.J. Coady, za enega od
osrednjih problemov politične teorije (Coady, 1986: 3).
Kljub temu pa ostaja fenomen nasilja (in s tem tudi preučevanje le-
-tega) – kakor v svoji knjigi Understanding Violence: The Intertwinning of
Morality, Religion and Violence: A Philosophical Stance opozarja Lorenzo
Magnani – »intelektualno nespoštljiva tema« (Magnani, 2011: vii). Zdi
se, kakor nazorno izpostavlja Magnani, da za filozofe nasilje
samo zato, ker se pojavlja kot nekaj trivialnega, slabega, nevzdržnega, zme-
denega, neizogibnega, in marginalnega, ni dovolj zanimivo: nenazadnje se
zdijo zgodovina, sociologija, psihologija, kriminologija, antropologija, če
omenimo samo nekatere discipline, primernejše za preučevanje nasilja ter
za zagotavljanje podatkov, pojasnil in vzrokov. (ibid.: vii)
Zadevo dodatno zaplete dejstvo, da ostaja nasilje predmet preuče-
vanja med seboj zelo raznolikih disciplin s širšega vsebinskega področja
družboslovnih in humanističnih ved, npr. sociologije (npr. Wieviorka,
2009), pedagogike (npr. Lešnik Mugnaioni, 2009), psihologije (npr.
Pečjak, 2013), študij politik (npr. Akibo et al., 2002), kulturnih štu-
dij (Bernstein, 2013), antropologije (npr. Balibar, 2015), razvojnih študij
(npr. Nussbaum, 2007), prava (npr. Held, 2002), študij spolov (Marway
in Widdows, 2015), kriminologije (npr. Schinkel, 2010), varnostnih ved
(npr. Held, 1984), komunikologije (npr. Pabian et al., 2016), političnih ved
(npr. Arendt, 1969), [teoretične] psihoanalize (Žižek, 2008), religiologi-
je (Clarke, 2014), socialnega dela (npr. McClennen, 2010) in – v manj-
ši meri tudi – filozofije (npr. Bufacchi, 2007; Burgess-Jackson, 2003;
Coady, 2008; Wyckoff, 2013). Kakor v svojem uvodnem prispevku v knji-
go Violence and its Alternatives opozarjata Manfred Steger in Nancy Lind
Approach opozori Michel Wieviorka, sta z družbenimi spremembami po l. 1989 na smetiš
ču zgodovine pristala dva izmed osrednjih »generatorjev« družbenega konflikta, in sicer
t. i. »hladna vojna« ter »razredni boj« (Wieviorka, 2009: 9), ki sta ju nadomestila radika-
lizacija in nasilni ekstremizem. Kljub konsenzu, da predstavljata resno varnostno grožnjo,
pa njuna percepcija izključno skozi t. i. »varnostno perspektivo« zaznamuje vrsto zgre-
šenih srečanj in zamujenih priložnosti. To nenazadnje potrjujejo tudi posamezni slogani
(»za nekoga terorist, za drugega borec za svobodo«), metafore (bitka za »srca in duše«) in
ostali klišeji (npr. »kaj se dogaja, preden se sproži bomba«). Retorični »arzenal« obvešče-
valno-varnostne »industrije« problem namreč zadane, samo bistvo pa pravzaprav spregle-
da (Eroukhmanoff, 2018).
152
na vrsto protislovij, napetosti in izzivov, ki jih odpira analiza katereko-
li izmed pojavih oblik nasilja, katerekoli izmed njegovih razsežnosti ali
pojmovanj oz. potencialne legitimnosti uporabe nasilja, ostaja njegovo ra-
zumevanje v veliki meri selektivno oz. v najboljšem primeru nepopolno.
Nenazadnje velja prav nesoglasje okoli samega razumevanja nasilja, kakor
v članku ‘The Idea of Violence’ (1986) opozarja C.A.J. Coady, za enega od
osrednjih problemov politične teorije (Coady, 1986: 3).
Kljub temu pa ostaja fenomen nasilja (in s tem tudi preučevanje le-
-tega) – kakor v svoji knjigi Understanding Violence: The Intertwinning of
Morality, Religion and Violence: A Philosophical Stance opozarja Lorenzo
Magnani – »intelektualno nespoštljiva tema« (Magnani, 2011: vii). Zdi
se, kakor nazorno izpostavlja Magnani, da za filozofe nasilje
samo zato, ker se pojavlja kot nekaj trivialnega, slabega, nevzdržnega, zme-
denega, neizogibnega, in marginalnega, ni dovolj zanimivo: nenazadnje se
zdijo zgodovina, sociologija, psihologija, kriminologija, antropologija, če
omenimo samo nekatere discipline, primernejše za preučevanje nasilja ter
za zagotavljanje podatkov, pojasnil in vzrokov. (ibid.: vii)
Zadevo dodatno zaplete dejstvo, da ostaja nasilje predmet preuče-
vanja med seboj zelo raznolikih disciplin s širšega vsebinskega področja
družboslovnih in humanističnih ved, npr. sociologije (npr. Wieviorka,
2009), pedagogike (npr. Lešnik Mugnaioni, 2009), psihologije (npr.
Pečjak, 2013), študij politik (npr. Akibo et al., 2002), kulturnih štu-
dij (Bernstein, 2013), antropologije (npr. Balibar, 2015), razvojnih študij
(npr. Nussbaum, 2007), prava (npr. Held, 2002), študij spolov (Marway
in Widdows, 2015), kriminologije (npr. Schinkel, 2010), varnostnih ved
(npr. Held, 1984), komunikologije (npr. Pabian et al., 2016), političnih ved
(npr. Arendt, 1969), [teoretične] psihoanalize (Žižek, 2008), religiologi-
je (Clarke, 2014), socialnega dela (npr. McClennen, 2010) in – v manj-
ši meri tudi – filozofije (npr. Bufacchi, 2007; Burgess-Jackson, 2003;
Coady, 2008; Wyckoff, 2013). Kakor v svojem uvodnem prispevku v knji-
go Violence and its Alternatives opozarjata Manfred Steger in Nancy Lind
Approach opozori Michel Wieviorka, sta z družbenimi spremembami po l. 1989 na smetiš
ču zgodovine pristala dva izmed osrednjih »generatorjev« družbenega konflikta, in sicer
t. i. »hladna vojna« ter »razredni boj« (Wieviorka, 2009: 9), ki sta ju nadomestila radika-
lizacija in nasilni ekstremizem. Kljub konsenzu, da predstavljata resno varnostno grožnjo,
pa njuna percepcija izključno skozi t. i. »varnostno perspektivo« zaznamuje vrsto zgre-
šenih srečanj in zamujenih priložnosti. To nenazadnje potrjujejo tudi posamezni slogani
(»za nekoga terorist, za drugega borec za svobodo«), metafore (bitka za »srca in duše«) in
ostali klišeji (npr. »kaj se dogaja, preden se sproži bomba«). Retorični »arzenal« obvešče-
valno-varnostne »industrije« problem namreč zadane, samo bistvo pa pravzaprav spregle-
da (Eroukhmanoff, 2018).
152
