Page 161 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 161
m. sardoč ■ kako misliti (in razumeti) nasilje
predstavljenih problemov in s tem povezanih težav. Kakor opozarjata
Matthew Mayer in Dewey Cornell, »[p]oenostavljene rešitve, kot npr. po-
litike ničelne tolerance – čeprav čustveno privlačne – niso storile ničesar
za izboljšanje šolskih varnostnih groženj in lahko dejansko povečajo sto-
pnjo osipa učencev) (Mayer in Cornell, 2010: 5).
»Nova senzibilnost – novi problemi«: primer ničelne
tolerance
»Klasičen« primer javnih politik, ki so rezultat povečane senzibilnosti za
nasilje oz. njegove »sprevrženosti«, predstavljajo politike ničelne toleran-
ce.15 Kot je v svojem članku ‘Predictors of student fear of school violence:
a comparative study of eighth graders in 33 countries’ opozorila Motoko
Akiba, predstavlja ničelna toleranca ključno politiko spoprijemanja s pro-
blematiko nasilja (Akiba, 2008). Hkrati so te politike postale »generič-
na« oblika reševanja (med seboj sicer zelo raznolikih) moralno problema-
tičnih ali celo nesprejemljivih praks ter s tem povezanih problemov, npr.
nasilja, drog, orožja, vandalizma, sovražnega govora, korupcije, spolnega
nadlegovanja, mobinga itn. Kakor je izpostavil Zdenko Kodelja,
izvira izraz »ničelna toleranca« (ki označuje politike, ki strogo kaznujejo
vsak, tudi najmanjši prekršek) iz uveljavljanja državne in zvezne politike
o mamilih iz 80. let prejšnjega stoletja. [...] Politika je zajemala prekrške,
povezane z mamili, orožjem, tobakom in motenjem pouka. Zakon od
šol, ki prejemajo sredstva iz zveznega proračuna, zahteva, da sprejmejo
politiko ničelne tolerance in za vsaj eno koledarsko leto izključijo vse
učence oziroma dijake, ki v šolo prinesejo orožje. (Kodelja, 2010: 181)
Osnovno predpostavko teh politik predstavlja ekvivalenca med posa-
meznimi praksami oz. dejanji, ki so pripoznana kot t. i. »objekt« ničelne
tolerance. Navkljub preprosti »anatomiji«, ki je skupna vsem politikam
ničelne tolerance, se njeni zagovorniki soočajo z vrsto (tako empiričnih
kakor tudi konceptualnih) ugovorov in očitkov. Vrsta empiričnih raz-
iskav, npr. analiza učinkov politik ničelne tolerance do nasilja v šolah
(Kafka, 2011), namreč opozarja, da so v praksi te politike pogosto pomanj-
kljive ali v celoti neustrezne. V prvi vrsti velja izpostaviti predvsem očitke
o njihovi neučinkovitosti, kontraproduktivnosti, diskriminatornosti in
nepravičnosti.16 Hkrati različne raziskave tudi potrjujejo, da se določene
15 Za analizo samega koncepta ničelne tolerance in s tem povezanih politik kakor tudi številnih
(empiričnih in konceptualnih) problemov, ki jih odpirajo, glej Sardoč (2017).
16 Povezanost nasilja s pojmom (ne)pravičnosti (kakor tudi (ne)enakosti nasploh) je pravzaprav
vse prej kot zanemarljiva oz. nepomembna (Iadicola in Shupe, 2013). Kakor je v uvodnem
stavku svojega eseja ‘Kritika nasilja’ zapisal nemški filozof, esejist in družbeni kritik Walter
159
predstavljenih problemov in s tem povezanih težav. Kakor opozarjata
Matthew Mayer in Dewey Cornell, »[p]oenostavljene rešitve, kot npr. po-
litike ničelne tolerance – čeprav čustveno privlačne – niso storile ničesar
za izboljšanje šolskih varnostnih groženj in lahko dejansko povečajo sto-
pnjo osipa učencev) (Mayer in Cornell, 2010: 5).
»Nova senzibilnost – novi problemi«: primer ničelne
tolerance
»Klasičen« primer javnih politik, ki so rezultat povečane senzibilnosti za
nasilje oz. njegove »sprevrženosti«, predstavljajo politike ničelne toleran-
ce.15 Kot je v svojem članku ‘Predictors of student fear of school violence:
a comparative study of eighth graders in 33 countries’ opozorila Motoko
Akiba, predstavlja ničelna toleranca ključno politiko spoprijemanja s pro-
blematiko nasilja (Akiba, 2008). Hkrati so te politike postale »generič-
na« oblika reševanja (med seboj sicer zelo raznolikih) moralno problema-
tičnih ali celo nesprejemljivih praks ter s tem povezanih problemov, npr.
nasilja, drog, orožja, vandalizma, sovražnega govora, korupcije, spolnega
nadlegovanja, mobinga itn. Kakor je izpostavil Zdenko Kodelja,
izvira izraz »ničelna toleranca« (ki označuje politike, ki strogo kaznujejo
vsak, tudi najmanjši prekršek) iz uveljavljanja državne in zvezne politike
o mamilih iz 80. let prejšnjega stoletja. [...] Politika je zajemala prekrške,
povezane z mamili, orožjem, tobakom in motenjem pouka. Zakon od
šol, ki prejemajo sredstva iz zveznega proračuna, zahteva, da sprejmejo
politiko ničelne tolerance in za vsaj eno koledarsko leto izključijo vse
učence oziroma dijake, ki v šolo prinesejo orožje. (Kodelja, 2010: 181)
Osnovno predpostavko teh politik predstavlja ekvivalenca med posa-
meznimi praksami oz. dejanji, ki so pripoznana kot t. i. »objekt« ničelne
tolerance. Navkljub preprosti »anatomiji«, ki je skupna vsem politikam
ničelne tolerance, se njeni zagovorniki soočajo z vrsto (tako empiričnih
kakor tudi konceptualnih) ugovorov in očitkov. Vrsta empiričnih raz-
iskav, npr. analiza učinkov politik ničelne tolerance do nasilja v šolah
(Kafka, 2011), namreč opozarja, da so v praksi te politike pogosto pomanj-
kljive ali v celoti neustrezne. V prvi vrsti velja izpostaviti predvsem očitke
o njihovi neučinkovitosti, kontraproduktivnosti, diskriminatornosti in
nepravičnosti.16 Hkrati različne raziskave tudi potrjujejo, da se določene
15 Za analizo samega koncepta ničelne tolerance in s tem povezanih politik kakor tudi številnih
(empiričnih in konceptualnih) problemov, ki jih odpirajo, glej Sardoč (2017).
16 Povezanost nasilja s pojmom (ne)pravičnosti (kakor tudi (ne)enakosti nasploh) je pravzaprav
vse prej kot zanemarljiva oz. nepomembna (Iadicola in Shupe, 2013). Kakor je v uvodnem
stavku svojega eseja ‘Kritika nasilja’ zapisal nemški filozof, esejist in družbeni kritik Walter
159
