Page 162 - Šolsko polje, XXX, 2019, št. 1-2: Nasilje, šola, družba I, ur. Mitja Sardoč in Barbara Japelj Pavešić
P. 162
šolsko polje, letnik xxx, številka 1–2
pojavne oblike praks ali dejanj, ki so predmet teh politik, pojavljajo pogo-
steje pri manjšinah ali priseljencih oz. ostalih skupinah, ki so – tako ali
drugače – deprivilegirane v primerjavi z večinsko populacijo, kar lahko
vodi v t. i. »problem diskriminatornosti«.
Med tehtnimi očitki zoper te politike izstopajo predvsem ugovori o
nepravičnosti, disproporcionalnosti in asimetričnosti politik ničelne tole-
rance. Prav zaradi tega kritiki »širokega« pojmovanja nasilja opozarjajo,
da je postavljanje enačaja med manjšim in večjim »nasiljem« a priori ne-
pravično (ugovor o neekvivalentnosti). Enačenje večjega in manjšega prekr-
ška namreč tudi relativizira večji prekršek v primerjavi z manjšim (ugovor
o disproporcionalnosti). Prav tako so različna pojmovanja nasilja neobču-
tljiva za razliko med enim prekrškom oz. dejanjem ter ponavljajočo se pra-
kso (ugovor o asimetričnosti). Kritika »širokega« pojmovanja nasilja torej
ni usmerjena v relativizacijo ali celo ignoriranje fenomena nasilja, temveč
v kritiko enačenja med seboj neprimerljivih družbenih praks, kar potrjuje
tudi retorična figura »ničelna toleranca = ničelna inteligenca«. Tudi za-
radi tega so postale politike ničelne tolerance s svojo distopično podobo
družbe (v veliki meri) del problema in ne rešitve, saj se (prepogosto) soo-
čajo z vrsto negativnih stranskih učinkov, npr. s t. i. problemom »dvojne-
ga učinka«.17
Zaključek
Če torej želimo, da slogani in kampanje ozaveščanja za različne razsežno-
sti nasilja ne (p)ostanejo prazni in tako lahek plen vse bolj »inovativnih«
oblik t. i. »moralnega podjetništva«,18 politike spoprijemanja z različni-
mi pojavnimi oblikami nasilja nasploh pa slepe, je treba fenomen nasilja
obravnavati z veliko mero preudarnosti. Nenazadnje širša definicija nasi-
lja odpira tudi t. i. »problem konceptualne inflacije«, kjer je vsaka mo-
ralno problematična praksa lahko opredeljena kot nasilje. Kakor je v svo-
ji knjigi Violence and Social Justice izpostavil Vittorio Bufacchi, postane v
primeru »širše« opredelitve človekovih pravic nasilje »bolj razširjeno in
Benjamin, je naloga kritike nasilja razložiti prav »njegovo razmerje z zakonom in pravično-
stjo« (Benjamin, 1978 [1921]). Za celovito predstavitev recepcije Benjaminovega eseja ‚Kritika
nasilja‘ tako med njegovimi sodobniki kot tudi v njegovi posthumni dediščini v okviru debate
med poststrukturalistično in kritično teorijo glej Hanssen (2000) ter Moran in Salzani (2015).
17 Doktrina dvojnega učinka temelji na predpostavki, da je eden od učinkov določenega dejanja
načrtovan, medtem ko je drugi učinek (sicer možen oz. celo predviden) nezaželen in pravilo-
ma negativen. Za antologijsko predstavitev posameznih razsežnosti doktrine dvojnega učin-
ka ter področij njene aplikacije glej Woodward (2001).
18 Fenomen t. i. ‚moralnega podjetništva‘ predstavlja obliko kodificiranja pravil na določenem
področju, npr. t. i. ‚internetno piratstvo‘ (Yar, 2013) in s tem povezan proces vzpostavitve t. i.
‚deviantnosti‘ [kakor seveda tudi same ‚normalnosti‘]. Za klasično delo na tem področju, glej
Becker (1963), za kritični pregled te problematike pa Baumgartner (2007).
160
pojavne oblike praks ali dejanj, ki so predmet teh politik, pojavljajo pogo-
steje pri manjšinah ali priseljencih oz. ostalih skupinah, ki so – tako ali
drugače – deprivilegirane v primerjavi z večinsko populacijo, kar lahko
vodi v t. i. »problem diskriminatornosti«.
Med tehtnimi očitki zoper te politike izstopajo predvsem ugovori o
nepravičnosti, disproporcionalnosti in asimetričnosti politik ničelne tole-
rance. Prav zaradi tega kritiki »širokega« pojmovanja nasilja opozarjajo,
da je postavljanje enačaja med manjšim in večjim »nasiljem« a priori ne-
pravično (ugovor o neekvivalentnosti). Enačenje večjega in manjšega prekr-
ška namreč tudi relativizira večji prekršek v primerjavi z manjšim (ugovor
o disproporcionalnosti). Prav tako so različna pojmovanja nasilja neobču-
tljiva za razliko med enim prekrškom oz. dejanjem ter ponavljajočo se pra-
kso (ugovor o asimetričnosti). Kritika »širokega« pojmovanja nasilja torej
ni usmerjena v relativizacijo ali celo ignoriranje fenomena nasilja, temveč
v kritiko enačenja med seboj neprimerljivih družbenih praks, kar potrjuje
tudi retorična figura »ničelna toleranca = ničelna inteligenca«. Tudi za-
radi tega so postale politike ničelne tolerance s svojo distopično podobo
družbe (v veliki meri) del problema in ne rešitve, saj se (prepogosto) soo-
čajo z vrsto negativnih stranskih učinkov, npr. s t. i. problemom »dvojne-
ga učinka«.17
Zaključek
Če torej želimo, da slogani in kampanje ozaveščanja za različne razsežno-
sti nasilja ne (p)ostanejo prazni in tako lahek plen vse bolj »inovativnih«
oblik t. i. »moralnega podjetništva«,18 politike spoprijemanja z različni-
mi pojavnimi oblikami nasilja nasploh pa slepe, je treba fenomen nasilja
obravnavati z veliko mero preudarnosti. Nenazadnje širša definicija nasi-
lja odpira tudi t. i. »problem konceptualne inflacije«, kjer je vsaka mo-
ralno problematična praksa lahko opredeljena kot nasilje. Kakor je v svo-
ji knjigi Violence and Social Justice izpostavil Vittorio Bufacchi, postane v
primeru »širše« opredelitve človekovih pravic nasilje »bolj razširjeno in
Benjamin, je naloga kritike nasilja razložiti prav »njegovo razmerje z zakonom in pravično-
stjo« (Benjamin, 1978 [1921]). Za celovito predstavitev recepcije Benjaminovega eseja ‚Kritika
nasilja‘ tako med njegovimi sodobniki kot tudi v njegovi posthumni dediščini v okviru debate
med poststrukturalistično in kritično teorijo glej Hanssen (2000) ter Moran in Salzani (2015).
17 Doktrina dvojnega učinka temelji na predpostavki, da je eden od učinkov določenega dejanja
načrtovan, medtem ko je drugi učinek (sicer možen oz. celo predviden) nezaželen in pravilo-
ma negativen. Za antologijsko predstavitev posameznih razsežnosti doktrine dvojnega učin-
ka ter področij njene aplikacije glej Woodward (2001).
18 Fenomen t. i. ‚moralnega podjetništva‘ predstavlja obliko kodificiranja pravil na določenem
področju, npr. t. i. ‚internetno piratstvo‘ (Yar, 2013) in s tem povezan proces vzpostavitve t. i.
‚deviantnosti‘ [kakor seveda tudi same ‚normalnosti‘]. Za klasično delo na tem področju, glej
Becker (1963), za kritični pregled te problematike pa Baumgartner (2007).
160
