Page 16 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 16
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
Rawlsa), ohranja nedoločljivost pomena samega pojma, začenši že z vpra
šanjem, kaj etika sploh je.
Preden pa nadaljujem v smeri, ki jo nakazuje pravkar zapisano vpra
šanje, ki se nanaša na izhodiščna določila glede pojma etike ali etike kot
discipline, naj začnem z anekdotično ilustracijo, ki ponazarja nekatere
značilne razsežnosti problema. Samo kake tri mesece pred razdružitvijo
Češkoslovaške, jeseni 1992, sem se udeležil evropske konference direktor
jev edukacijskih raziskovalnih inštitutov v Nitri na Slovaškem. Konferen
ca, ki sta jo poldrugo desetletje na vsake dve leti prirejala Svet Evrope in
Unesco – leta 1990 je bila prelomna konferenca na Bledu še vedno v Jugo
slaviji –, je privabila udeležence z obeh strani takrat že odgrnjene železne
zavese. V zanosni atmosferi velikih pričakovanj od procesov globalizaci
je, demokratizacije in liberalizacije ter priložnosti za izobraževanje v vse
stranskem »odpiranju« družb je bilo precej besed o vsebinah in smislih
prihajajočih šolskih reform, ki naj bi uresničile v tistem času izumljeno
učečo se družbo. V eni od sekvenc zadevne konference je kar nekaj kole
gov iz nekdanjih socialističnih držav menilo, da kaže uvajati v pouk/šol
ske programe »etiko«, ker da bi s tem pripomogli k premagovanju ovir, ki
jih je »komunistična ideologija« zapustila v glavah. Posamezni razprav
ljalci so celo menili, da so leta komunizma botrovala razprostranjeni »hi
pokriziji« v družbi, kar naj bi pomenilo izziv za učitelje in za vzgojno
-izobraževalni sistem sploh pri spopadanju z dediščino nedemokratične
ureditve. Vrsta zahodnih udeležencev je bila ob tem velikem interesu za
»etiko« v kurikulumu nekoliko presenečena. Zato so spraševali, kaj prav
zaprav zagovorniki povečevanja navzočnosti »etike« v vzgoji in izobraže
vanju mislijo; ali jim gre morda za poučevanje o, denimo, etiki Aristotela
in Kanta ali pa morda le ne mislijo na nekaj, kar bi bilo primerneje poime
novati moralna vzgoja? Dileme do konca konference nismo razrešili. In če
še nekoliko nadaljujem na anekdotični ravni, se spominjam tudi drugih
konferenc (npr. v režiji Unesca), na katerih so vedno znova vzniknile zah
teve po »etiki« v izobraževanju, praviloma s strani delegatov dežel, ki jih
ne bi mogli šteti ravno za zgledno liberalno demokratične, če že ne za to
talitarne, kot so npr. Iran, Turčija, Singapur ali Kitajska. V vseh omenje
nih primerih je zanimivo to, da se vprašanje Kaj je »etika«? in v tem okvi
ru vednost o tem, kaj je dobro in zlo, postavlja kot samoumevno, torej kot
nekaj, kar ni treba pojasnjevati.
Iz tega sledi ne ravno znanstveno verodostojen sklep, da pojem »eti
ke« lahko zastopa doktrino ali pravzaprav ideologijo, ki se po navadi le
gitimira z namero po vzgoji »dobrih državljanov«. Tovrstno ideologijo –
kot pravzaprav vsako drugo – določa predstava o »celosti« družbe. Ta pa
se vzpostavlja, na kratko povedano, z izključevanjem tistega ali nečesa, kar
14
Rawlsa), ohranja nedoločljivost pomena samega pojma, začenši že z vpra
šanjem, kaj etika sploh je.
Preden pa nadaljujem v smeri, ki jo nakazuje pravkar zapisano vpra
šanje, ki se nanaša na izhodiščna določila glede pojma etike ali etike kot
discipline, naj začnem z anekdotično ilustracijo, ki ponazarja nekatere
značilne razsežnosti problema. Samo kake tri mesece pred razdružitvijo
Češkoslovaške, jeseni 1992, sem se udeležil evropske konference direktor
jev edukacijskih raziskovalnih inštitutov v Nitri na Slovaškem. Konferen
ca, ki sta jo poldrugo desetletje na vsake dve leti prirejala Svet Evrope in
Unesco – leta 1990 je bila prelomna konferenca na Bledu še vedno v Jugo
slaviji –, je privabila udeležence z obeh strani takrat že odgrnjene železne
zavese. V zanosni atmosferi velikih pričakovanj od procesov globalizaci
je, demokratizacije in liberalizacije ter priložnosti za izobraževanje v vse
stranskem »odpiranju« družb je bilo precej besed o vsebinah in smislih
prihajajočih šolskih reform, ki naj bi uresničile v tistem času izumljeno
učečo se družbo. V eni od sekvenc zadevne konference je kar nekaj kole
gov iz nekdanjih socialističnih držav menilo, da kaže uvajati v pouk/šol
ske programe »etiko«, ker da bi s tem pripomogli k premagovanju ovir, ki
jih je »komunistična ideologija« zapustila v glavah. Posamezni razprav
ljalci so celo menili, da so leta komunizma botrovala razprostranjeni »hi
pokriziji« v družbi, kar naj bi pomenilo izziv za učitelje in za vzgojno
-izobraževalni sistem sploh pri spopadanju z dediščino nedemokratične
ureditve. Vrsta zahodnih udeležencev je bila ob tem velikem interesu za
»etiko« v kurikulumu nekoliko presenečena. Zato so spraševali, kaj prav
zaprav zagovorniki povečevanja navzočnosti »etike« v vzgoji in izobraže
vanju mislijo; ali jim gre morda za poučevanje o, denimo, etiki Aristotela
in Kanta ali pa morda le ne mislijo na nekaj, kar bi bilo primerneje poime
novati moralna vzgoja? Dileme do konca konference nismo razrešili. In če
še nekoliko nadaljujem na anekdotični ravni, se spominjam tudi drugih
konferenc (npr. v režiji Unesca), na katerih so vedno znova vzniknile zah
teve po »etiki« v izobraževanju, praviloma s strani delegatov dežel, ki jih
ne bi mogli šteti ravno za zgledno liberalno demokratične, če že ne za to
talitarne, kot so npr. Iran, Turčija, Singapur ali Kitajska. V vseh omenje
nih primerih je zanimivo to, da se vprašanje Kaj je »etika«? in v tem okvi
ru vednost o tem, kaj je dobro in zlo, postavlja kot samoumevno, torej kot
nekaj, kar ni treba pojasnjevati.
Iz tega sledi ne ravno znanstveno verodostojen sklep, da pojem »eti
ke« lahko zastopa doktrino ali pravzaprav ideologijo, ki se po navadi le
gitimira z namero po vzgoji »dobrih državljanov«. Tovrstno ideologijo –
kot pravzaprav vsako drugo – določa predstava o »celosti« družbe. Ta pa
se vzpostavlja, na kratko povedano, z izključevanjem tistega ali nečesa, kar
14
