Page 15 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 15
Možnosti etike v vzgoji in izobraževanju
Darko Štrajn
Tematika etike se praviloma prikazuje kot problem, kot dilema in
neredko tudi kot paradoks. V povezavi z vzgojo in izobraževanjem
se vsa ta problematičnost kaže v specifičnih oblikah in na različ
nih ravneh tematike etike v kurikulumu, v vprašanjih o (družbeni) vlo
gi izobraževalnih institucij, o učiteljski etiki itn. Pri tem nimam v mislih
izredno dejavnih področij medicinske in poslovne etike, o katerih pote
ka neizmerno veliko raziskav prav glede na izobraževanje za poklice v de
javnostih na teh področjih. Če se na vrsti tematskih polj v zadnjih deset
letjih močno razraščenih edukacijskih ved lahko opiramo na garancijo
»znanstvenosti«, na konsistentnost metod proučevanja in na argumen
te na podlagi mnogovrstnih evidenc (npr. podatkovnih, anketnih itn.), se
v polju etike, ne glede na to, kako jo kdo razume ali ne razume, soočamo
z dokaj nedefiniranim transcendiranjem znanstvenosti ali, če hočete, ek
saktnosti. Vede, kot so, poleg pedagogike z množico poddisciplin, še zla
sti pretežno empiristične psihologije, razvejane sociologije izobraževanja
in kompleksne teorije proizvodnje znanja, ki se opirajo na raznolike vire
(od informatike do nevroznanosti), imajo neizbežne probleme s svojimi
epistemološkimi utemeljenostmi. Toda forma znanstvenosti, ki vendar
le ni vedno samo namišljena ali zgolj konvencionalna ter konsenzualna,
tem znanstvenim smerem omogoča pripoznano relevantnost na različnih
ravneh obravnavanja in raziskovanja kompleksnih sistemov edukacijskih
procesov. Ko beseda nanese na etiko, pa se kljub poskusom, da bi jo uo
kvirili s sredstvi iz arzenalov logičnega pozitivizma, kognitivnima, nevro
znanosti, behaviorizma in raznolikih teorij, deontologij ter utopij dobre
in pravične družbe (recimo vse od konceptov Deweyja preko Freireja do
13
Darko Štrajn
Tematika etike se praviloma prikazuje kot problem, kot dilema in
neredko tudi kot paradoks. V povezavi z vzgojo in izobraževanjem
se vsa ta problematičnost kaže v specifičnih oblikah in na različ
nih ravneh tematike etike v kurikulumu, v vprašanjih o (družbeni) vlo
gi izobraževalnih institucij, o učiteljski etiki itn. Pri tem nimam v mislih
izredno dejavnih področij medicinske in poslovne etike, o katerih pote
ka neizmerno veliko raziskav prav glede na izobraževanje za poklice v de
javnostih na teh področjih. Če se na vrsti tematskih polj v zadnjih deset
letjih močno razraščenih edukacijskih ved lahko opiramo na garancijo
»znanstvenosti«, na konsistentnost metod proučevanja in na argumen
te na podlagi mnogovrstnih evidenc (npr. podatkovnih, anketnih itn.), se
v polju etike, ne glede na to, kako jo kdo razume ali ne razume, soočamo
z dokaj nedefiniranim transcendiranjem znanstvenosti ali, če hočete, ek
saktnosti. Vede, kot so, poleg pedagogike z množico poddisciplin, še zla
sti pretežno empiristične psihologije, razvejane sociologije izobraževanja
in kompleksne teorije proizvodnje znanja, ki se opirajo na raznolike vire
(od informatike do nevroznanosti), imajo neizbežne probleme s svojimi
epistemološkimi utemeljenostmi. Toda forma znanstvenosti, ki vendar
le ni vedno samo namišljena ali zgolj konvencionalna ter konsenzualna,
tem znanstvenim smerem omogoča pripoznano relevantnost na različnih
ravneh obravnavanja in raziskovanja kompleksnih sistemov edukacijskih
procesov. Ko beseda nanese na etiko, pa se kljub poskusom, da bi jo uo
kvirili s sredstvi iz arzenalov logičnega pozitivizma, kognitivnima, nevro
znanosti, behaviorizma in raznolikih teorij, deontologij ter utopij dobre
in pravične družbe (recimo vse od konceptov Deweyja preko Freireja do
13
