Page 108 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 108
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
(najverjetneje pa tudi želi biti) na njej zaposlen, zagotovi denar z golo pro
dajo svojega dela »na trgu« (karkoli in kjerkoli pač to že je). Univerze bi
morale tudi izdelati in javno predstaviti jasen predlog za spremembo sis
temske pravne ureditve delovanja in financiranja univerz, ki bi jim konč
no zagotovila dejansko, pristno avtonomijo. Dokler univerze tega ne stori
jo, podarjajo legitimnost besedam političnih odločevalcev, da si univerze
pravzaprav ne želijo avtonomije na tem področju, da se zanjo ne čutijo
sposobne in da zanjo tudi ne želijo prevzeti odgovornosti (Teršek, 2011).
Predvsem pa si univerze ne smejo privoščiti notranjega delovanja, ki
bi bilo etično ali celo pravno nevzdržno. Na primer nenadzorovanih in ne
kaznovanih primerov mobinga in šikaniranj, plagiatorstva in drugih krši
tev avtorskih pravic, izplačevanja honorarjev za mentorstva in članstva v
komisijah za zagovore univerzitetnih avtorskih del ali izvolitve, očitnih in
hudih nesorazmerij v zaslužkih, dopuščanja profesorjem, da ne opravljajo
svojih pedagoških obveznosti dosledno, privabljanja študentov z omogo
čanjem bližnjic do izpitov in diplom, ustanavljanja programov ali celo fa
kultet zaradi posameznikov ali ozkih skupin ljudi, ne pa zaradi prepričlji
ve izobraževalne potrebe. Na univerzah se tudi ne bi smelo prezreti najbolj
marljivih, dojemljivih in konstruktivno kritičnih študentov (ali jih za iz
kazano kritičnost in intelektualno naprezanje celo kaznovati!). Postati in
biti institucionalni zgled – glede moralnega, etičnega in pravnega ravnan
ja, v funkciji javnega interesa in občega dobra – bi moral biti kategorični
imperativ univerzitetnega okolja.
Zatorej ne bi bilo prav, če bi se o problemih univerz pogovarjali s po
polno osredotočenostjo na početja dnevne politike. Niti, da bi ta početja
izpostavili kot vse prežemajoči razlog za probleme slovenskih univerz. Ali,
da bi z njimi absolutno pogojevali kakovost izobraževalnega, kulturnega,
vzgojnega in raziskovalnega dogajanja na univerzah. Univerze vendarle še
lahko izbirajo primerne(jše) poti za dvig svoje kakovosti in za krepitev svo
je družbene vloge. Predvsem za dvig kakovosti izobraževalnega procesa in
za dvig kakovosti znanja, kar vendarle mora biti osrednji cilj univerz (Wal
lerstein, 2004).
Niti za trenutek ne bi smeli dvomiti, da so univerze, v okviru svoje
enkratne funkcije in privilegiranega poslanstva, vselej soodgovorne tako
za stanje duha v družbi, kot tudi za splošno kakovost družbenega življenja
(prim. Sartre, 1981). Torej tudi za vsebino ustavne in socialne demokraci-
je, ki jo živimo. In za vsebino razpravne demokracije, razpravljajoče ustav
ne in socialne demokracije (Teršek, 2014). Navsezadnje in dolgoročno sta
obstoj in značaj demokracije (glej Finley, 1999; Canfora, 2006; Zupančič,
2011) in so »meje demokracije« (prim. Štrajn, 1995) pogojeni prav s kako
vostjo vzgojnih in izobraževalnih institucij, ustanov, procesov in politik,
106
(najverjetneje pa tudi želi biti) na njej zaposlen, zagotovi denar z golo pro
dajo svojega dela »na trgu« (karkoli in kjerkoli pač to že je). Univerze bi
morale tudi izdelati in javno predstaviti jasen predlog za spremembo sis
temske pravne ureditve delovanja in financiranja univerz, ki bi jim konč
no zagotovila dejansko, pristno avtonomijo. Dokler univerze tega ne stori
jo, podarjajo legitimnost besedam političnih odločevalcev, da si univerze
pravzaprav ne želijo avtonomije na tem področju, da se zanjo ne čutijo
sposobne in da zanjo tudi ne želijo prevzeti odgovornosti (Teršek, 2011).
Predvsem pa si univerze ne smejo privoščiti notranjega delovanja, ki
bi bilo etično ali celo pravno nevzdržno. Na primer nenadzorovanih in ne
kaznovanih primerov mobinga in šikaniranj, plagiatorstva in drugih krši
tev avtorskih pravic, izplačevanja honorarjev za mentorstva in članstva v
komisijah za zagovore univerzitetnih avtorskih del ali izvolitve, očitnih in
hudih nesorazmerij v zaslužkih, dopuščanja profesorjem, da ne opravljajo
svojih pedagoških obveznosti dosledno, privabljanja študentov z omogo
čanjem bližnjic do izpitov in diplom, ustanavljanja programov ali celo fa
kultet zaradi posameznikov ali ozkih skupin ljudi, ne pa zaradi prepričlji
ve izobraževalne potrebe. Na univerzah se tudi ne bi smelo prezreti najbolj
marljivih, dojemljivih in konstruktivno kritičnih študentov (ali jih za iz
kazano kritičnost in intelektualno naprezanje celo kaznovati!). Postati in
biti institucionalni zgled – glede moralnega, etičnega in pravnega ravnan
ja, v funkciji javnega interesa in občega dobra – bi moral biti kategorični
imperativ univerzitetnega okolja.
Zatorej ne bi bilo prav, če bi se o problemih univerz pogovarjali s po
polno osredotočenostjo na početja dnevne politike. Niti, da bi ta početja
izpostavili kot vse prežemajoči razlog za probleme slovenskih univerz. Ali,
da bi z njimi absolutno pogojevali kakovost izobraževalnega, kulturnega,
vzgojnega in raziskovalnega dogajanja na univerzah. Univerze vendarle še
lahko izbirajo primerne(jše) poti za dvig svoje kakovosti in za krepitev svo
je družbene vloge. Predvsem za dvig kakovosti izobraževalnega procesa in
za dvig kakovosti znanja, kar vendarle mora biti osrednji cilj univerz (Wal
lerstein, 2004).
Niti za trenutek ne bi smeli dvomiti, da so univerze, v okviru svoje
enkratne funkcije in privilegiranega poslanstva, vselej soodgovorne tako
za stanje duha v družbi, kot tudi za splošno kakovost družbenega življenja
(prim. Sartre, 1981). Torej tudi za vsebino ustavne in socialne demokraci-
je, ki jo živimo. In za vsebino razpravne demokracije, razpravljajoče ustav
ne in socialne demokracije (Teršek, 2014). Navsezadnje in dolgoročno sta
obstoj in značaj demokracije (glej Finley, 1999; Canfora, 2006; Zupančič,
2011) in so »meje demokracije« (prim. Štrajn, 1995) pogojeni prav s kako
vostjo vzgojnih in izobraževalnih institucij, ustanov, procesov in politik,
106
