Page 112 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč

šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2

Kadar je takšna neobveščenost ali pa zavedenost študenta tudi po­
sledica zavestnega delovanja vodstev fakultet, njihovega slepomišenja, pro­
mocijske zvitosti ali pa celo nedvoumnega zavajanja, bi morali pravniki v
takšnem pristopu do študentov prepoznati tudi pravno (kazensko in od­
škodninsko) odgovornost izobraževalnih ustanov. Tudi oseb na vodstve­
nih položajih. V primeru, da bi se v vlogi oškodovanca hkrati prepozna­
le fakultete in študentje, bi bil na mestu skupen nastop pred sodiščem, s
tožbo proti državi. V času krize, ko državna politika dopušča ekspanzijo
takš­ nih in drugačnih študijskih programov in nazivov, zaposlovalne mož­
nosti pa so za mlade diplomante iz dneva v dan manj opogumljajoče, bi
morala slovenska sodišča spomniti državo na vsebino in pomen njenih po­
zitivnih ustavnopravnih obveznosti glede statusa univerz, pravice študen­
tov do izobraževanja in njihove pravice do dela. Pač v jeziku nezanemarlji­
vo visokih odškodnin.

Družba s takšno univerzitetno politiko in prakso zase ne more trditi,
da je družba znanja. Prej gre za družbo usodnega prepleta pravne ignoran­
ce, politične arbitrarnosti, ekonomske surovosti in etične sprevrženosti.
Mlade prepušča dosegu nihilizma in krizi smisla. Temu se je treba zoper­
staviti (Galimberti, 2010).

Zaveza

Znamenja, katere poti za dosego tega cilja ubirajo slovenske univerze znot­
raj manevrskega polja za svobodno odločanje in delovanje, niso optimi­
stična. Kažejo, da univerze premalo skrbijo za vzgojo kritično mislečih
državljanov (Blais, Gauchet in Ottawi, 2011), etično ozaveščenih ljudi, z
znanjem motivacijsko opolnomočenih moralnih osebnosti in civilno po­
gumnih izobražencev. Univerze premalo skrbijo za razvoj samospoštovan­
ja ljudi, ki se na univerzah združujejo v delujočo skupnost (Kant, 2006).
Univerze vendarle še premalo skrbijo za znanje kot vrednoto, za moral­
no utemeljeno in racionalno prepričljivo izobraženost kot nekaj, kar je
samo po sebi cilj izobraževalnega procesa – nasprotno od presoje vredno­
sti znan­ja glede na njegovo golo tržno izmerljivo vrednost (tudi izhajajoč
iz filozofije razsvetljenstva, Cassirer, 1998). Ta skrb pa še zdaleč ni popol­
noma in v celoti odvisna od pravno-politične drže, ki jo do univerz zavza­
me vsakokratna dnevnopolitična koalicijska oblast.

Odgovornost univerz za nadgradnjo formalne demokracije z vsebin­
sko je velika in pomembna. Vsekakor vključuje moralno odgovornost in
etično zavezo do mladih generacij in vseh drugih ljudi s statusom študi­
rajočih na univerzi, do njihove prihodnosti – kot imetnikov znanja, raz­
mišljujočih oseb, kritičnih državljanov in aktivnih političnih subjektov
(prim. Haidt, 2013). Te odgovornosti univerze ne bodo mogle uresničeva­

110