Page 107 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 107
a. teršek ■ univerze morajo postati, kar bi morale biti
gani in politiko, kot da bi na področju vzgoje, izobraževanja, študija in
raziskovanja res šlo za stvarno utemeljeno domnevno o »nujnih varčeval
nih ukrepih« – pa ne gre in nikdar tudi ne sme iti za kaj takega (Kuzma
nić, 2015).
Politična ravnodušnost in akademska pasivnost
Prenekatera dejstva in številne značilnosti slovenskega univerzitetnega
okolja so očitna in neposredna posledica državne pravne politike – ali bol
je neustrezne politike (Krašovec, 2015). Ta še najprej očitno in močno po
sega v avtonomijo univerz. Ne samo s pravno ureditvijo učiteljskih plač
ali pa pogojev za državno priznanje pravne veljavnosti univerzitetnih dip
lom. Tudi s pravno ureditvijo financiranja se slovenskim univerzam še na
prej odreka z ustavo izrecno zagotovljena avtonomnost. Ob tem se finan
ciranje univerz še naprej ureja s podzakonskimi predpisi, ne pa z zakonom.
Ustavna nesprejemljivost takšnega stanja je očitna. Tudi z vidika pravno
določenih zahtev države glede kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni, da uni
verze lahko ustanavljajo, spreminjajo in izvajajo študijske programe (kar
gre razumeti kot temeljna elementa obstoja in delovanja univerz), univer
ze niso avtonomne. Na tem področju njihovo avtonomijo onemogočajo
državne agencije in komisije, ki dejansko še vedno potrjujejo vsebine uni
verzitetnih programov, pri tem pa podobno, kot državna administracija
na splošno, delujejo pretirano formalistično, tehnokratsko okorno in iri
tirajoče birokratsko.
Univerze bi se morale temu odločno upreti. Skupaj in organizirano.
Upreti bi se morale diktatom države in njenih agencij pri vseh tistih vpra
šanjih, ki posegajo v samo jedro univerzitetne avtonomije in njene logič
ne izpeljave. Navsezadnje (in to se zdi še posebej pomembno) tudi glede
kriterijev za izvolitve posameznikov v raziskovalne in pedagoške nazive.
Na tem področju so univerze, pod prav takšnim diktatom države, nekri
tično prevzele sistem nevzdržno formaliziranih, po področjih znanosti in
ved neuravnoteženih, intelektualno nekritičnih, življenjsko neprimernih
in hiper birokratskih kriterijev, ki s pristnimi vsebinskimi kriteriji za pre
sojo usposobljenosti posameznika, da raziskuje ali predava, skorajda ni
majo nikakršne zveze. A tega ne storijo. (O tem tudi Močnik, 2010, ki na
vede seznam domačih objavljenih besedil na temo univerze.)
Univerze bi se morale upreti tudi agresivni neokapitalistični tržni lo
giki, po kateri naj bi bil posameznik upravičen do priznanja koristi za uni
verzo oziroma do zasedbe stolice na fakultetni katedri ali oddelku (ne, če
je suvereni strokovnjak za določeno vedo in dober predavatelj, ampak le –
do uma žaljivo, mišljenje kot tako zanikovano, do konca in surovo ultra
neoliberalistično), če lahko univerzi ali fakulteti, na kateri deluje in/ali je
105
gani in politiko, kot da bi na področju vzgoje, izobraževanja, študija in
raziskovanja res šlo za stvarno utemeljeno domnevno o »nujnih varčeval
nih ukrepih« – pa ne gre in nikdar tudi ne sme iti za kaj takega (Kuzma
nić, 2015).
Politična ravnodušnost in akademska pasivnost
Prenekatera dejstva in številne značilnosti slovenskega univerzitetnega
okolja so očitna in neposredna posledica državne pravne politike – ali bol
je neustrezne politike (Krašovec, 2015). Ta še najprej očitno in močno po
sega v avtonomijo univerz. Ne samo s pravno ureditvijo učiteljskih plač
ali pa pogojev za državno priznanje pravne veljavnosti univerzitetnih dip
lom. Tudi s pravno ureditvijo financiranja se slovenskim univerzam še na
prej odreka z ustavo izrecno zagotovljena avtonomnost. Ob tem se finan
ciranje univerz še naprej ureja s podzakonskimi predpisi, ne pa z zakonom.
Ustavna nesprejemljivost takšnega stanja je očitna. Tudi z vidika pravno
določenih zahtev države glede kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni, da uni
verze lahko ustanavljajo, spreminjajo in izvajajo študijske programe (kar
gre razumeti kot temeljna elementa obstoja in delovanja univerz), univer
ze niso avtonomne. Na tem področju njihovo avtonomijo onemogočajo
državne agencije in komisije, ki dejansko še vedno potrjujejo vsebine uni
verzitetnih programov, pri tem pa podobno, kot državna administracija
na splošno, delujejo pretirano formalistično, tehnokratsko okorno in iri
tirajoče birokratsko.
Univerze bi se morale temu odločno upreti. Skupaj in organizirano.
Upreti bi se morale diktatom države in njenih agencij pri vseh tistih vpra
šanjih, ki posegajo v samo jedro univerzitetne avtonomije in njene logič
ne izpeljave. Navsezadnje (in to se zdi še posebej pomembno) tudi glede
kriterijev za izvolitve posameznikov v raziskovalne in pedagoške nazive.
Na tem področju so univerze, pod prav takšnim diktatom države, nekri
tično prevzele sistem nevzdržno formaliziranih, po področjih znanosti in
ved neuravnoteženih, intelektualno nekritičnih, življenjsko neprimernih
in hiper birokratskih kriterijev, ki s pristnimi vsebinskimi kriteriji za pre
sojo usposobljenosti posameznika, da raziskuje ali predava, skorajda ni
majo nikakršne zveze. A tega ne storijo. (O tem tudi Močnik, 2010, ki na
vede seznam domačih objavljenih besedil na temo univerze.)
Univerze bi se morale upreti tudi agresivni neokapitalistični tržni lo
giki, po kateri naj bi bil posameznik upravičen do priznanja koristi za uni
verzo oziroma do zasedbe stolice na fakultetni katedri ali oddelku (ne, če
je suvereni strokovnjak za določeno vedo in dober predavatelj, ampak le –
do uma žaljivo, mišljenje kot tako zanikovano, do konca in surovo ultra
neoliberalistično), če lahko univerzi ali fakulteti, na kateri deluje in/ali je
105
