Page 105 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 105
Univerze morajo postati, kar bi morale biti
– tudi zaradi pravice do izobraževanja
Andraž Teršek
Preskromna (samo)kritična drža
Mnogi ljudje in marsikateri univerzitetni delavec se sprašujejo, za
kaj med ljudmi dela in znanja ni več t. i. civilnega poguma (Sruk,
1986). Tudi, zakaj v javnem prostoru ni več aktivno delujočih in
kritičnih državljanov? Pa zakaj več mladih ljudi nima bolj izrazitega in od
ločnejšega odnosa ne le do zanimivih in resnih, pač pa tudi do kulturno in
civilizacijsko usodnih, nemara eksistenčno pomembnih tem in vprašanj?
In zakaj med razmišljujočimi ljudmi, ki vedo, zakaj v določenem trenutku
družbenega stanja gre, ni več nekakšnih žametnih revolucionarjev? Zakaj
ni množičnega in odločnega odziva na družbeno dogajanje, na to stanje
(npr. po Aristotelovo) množičnega nemišljenja in antipolitike (Kuzmanić,
1996)? Ne nazadnje tudi, zakaj se ne zgodijo množični in organizirani, ne
nasilni, a odločni, pristno demokratični in zato usodnejši protesti ter upo
ri zoper obstoječo korporativno gospostvo, ki ga predstavljajo (ne politiki
in državniki, pač pa) dnevno politični upravljalci, menedžerji, »gospo
ska« (Balluch, 2011)? Le zakaj so se ljudje zadovoljili že s formalno, name
sto s prepričljivo vsebinsko demokracijo (Crouch, 2013)? Ta in podobna
vprašanja so vse pogostejša in nas morajo zanimati. Moramo iskati odgo
vore nanje (Arendt, 2006). Tudi na univerzah (Močnik, 2010).
Četudi z morebitnim nelagodjem zaradi skromne učinkovitosti, pa
moramo vendarle biti odločni truditi se za lastno vpetost v razpravna is
kanja in miselna samospraševanja o družbenem življenju, skupnosti, soci
alnem okolju, institucijah in življenjskem stanju slehernega posameznika.
Pri tem pa bi univerzitetni delavci najverjetneje morali biti posebej pozor
103
– tudi zaradi pravice do izobraževanja
Andraž Teršek
Preskromna (samo)kritična drža
Mnogi ljudje in marsikateri univerzitetni delavec se sprašujejo, za
kaj med ljudmi dela in znanja ni več t. i. civilnega poguma (Sruk,
1986). Tudi, zakaj v javnem prostoru ni več aktivno delujočih in
kritičnih državljanov? Pa zakaj več mladih ljudi nima bolj izrazitega in od
ločnejšega odnosa ne le do zanimivih in resnih, pač pa tudi do kulturno in
civilizacijsko usodnih, nemara eksistenčno pomembnih tem in vprašanj?
In zakaj med razmišljujočimi ljudmi, ki vedo, zakaj v določenem trenutku
družbenega stanja gre, ni več nekakšnih žametnih revolucionarjev? Zakaj
ni množičnega in odločnega odziva na družbeno dogajanje, na to stanje
(npr. po Aristotelovo) množičnega nemišljenja in antipolitike (Kuzmanić,
1996)? Ne nazadnje tudi, zakaj se ne zgodijo množični in organizirani, ne
nasilni, a odločni, pristno demokratični in zato usodnejši protesti ter upo
ri zoper obstoječo korporativno gospostvo, ki ga predstavljajo (ne politiki
in državniki, pač pa) dnevno politični upravljalci, menedžerji, »gospo
ska« (Balluch, 2011)? Le zakaj so se ljudje zadovoljili že s formalno, name
sto s prepričljivo vsebinsko demokracijo (Crouch, 2013)? Ta in podobna
vprašanja so vse pogostejša in nas morajo zanimati. Moramo iskati odgo
vore nanje (Arendt, 2006). Tudi na univerzah (Močnik, 2010).
Četudi z morebitnim nelagodjem zaradi skromne učinkovitosti, pa
moramo vendarle biti odločni truditi se za lastno vpetost v razpravna is
kanja in miselna samospraševanja o družbenem življenju, skupnosti, soci
alnem okolju, institucijah in življenjskem stanju slehernega posameznika.
Pri tem pa bi univerzitetni delavci najverjetneje morali biti posebej pozor
103
