Page 111 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 111
a. teršek ■ univerze morajo postati, kar bi morale biti
vajo delovna mesta s primerljivimi splošnimi in posebnimi kompetenca
mi. Ne glede na to, za katero strokovno področje gre: pravo, psihologijo,
ekonomijo, management, arhitekturo, antropologijo, filozofijo ali katero
drugo področje. Opustitev takšne pozitivne (ustavno)pravne obveznosti
bi veljalo opredeliti kot protiustavno ravnanje države. Če se namreč posa
meznik za določeno delovno mesto ne more niti enakopravno potegova
ti, se njegove poklicne kompetence in osebne kvalitete tudi na trgu ne mo
rejo preverjati.
Problem je verjetno celo večji, kot se morda zdi na prvi pogled. Vze
mimo na primer poklic pravnika, novinarja ali psihologa. Verjetno obsta
jajo stvarni in ugotovljivi razlogi, zakaj država diplomanta neke visoke šole
ali fakultete za pravo in management poklicno ne izenači z diplomantom
pravne fakultete. Ali, zakaj diplomanta neke visoke šole ali fakultete za me-
dije ne izenači s poklicem diplomiranega novinarja s Fakultete za druž-
bene vede. Pa npr. diplomanta fakultete za družbene in poslovne študije z
diplomiranim ekonomistom. Ali pa diplomiranega biopsihologa z diplo
miranim psihologom iz Maribora ali Ljubljane. In zakaj npr. tudi diplo
manta psihosocialne pomoči iz Nove Gorice ne bo izenačila s poklicem
psihologa.
Verjetno iz podobnih razlogov država tudi ne sprejme zakonske ure
ditve, s katero bi zagotovila, da bodo razpisi za delovna mesta vsaj pravilo
ma in le z redkimi, posebej utemeljenimi izjemami, spisani tako, da bodo
kot kandidate naslavljali diplomante vseh vsebinsko primerljivih študij
skih programov in ne le nosilce formalno reguliranih poklicev (psiholog,
ekonomist, novinar, pravnik itd.)
Ta problem, ki je očitno tudi pravnega značaja, se še stopnjuje, ka
dar se diplomanti študijskega programa, ki naj bi bil na papirju primerljiv
z drugim, poklicno reguliranim programom, na tega drugega ne morejo
niti prepisati. Ali pa, če jim prepis ni zagotovljen niti po tem, ko opravijo
večje število ne prav poceni plačljivih diferencialnih izpitov.
Takšna izobraževalna politika države in univerz bi se nam morala
zdeti neodgovorna. Pravniki bi morali pozorno premisliti argumente o
pravni spornosti takšnega početja in nastalih posledic, ki so za vedno več
mladih diplomantk in diplomantov nadvse škodljive. Velika večina, mor
da kar vsi, skupaj z njihovimi starši ob vpisu ne vedo ali ne razumejo do
volj dobro, da njihova diploma ne bo imela vrednosti, kakršno pričakuje
jo. In da njihov strokovni naziv ne bo pomenil poklicnega naziva. Pa tudi,
da jim ne bo omogočal enakopravnega kandidiranja na delovna mesta, ki
jih je mogoče izrecno prebrati ali pa posredno prepoznati v sicer skrbno in
prepričljivo sestavljenih opisih njihovih domnevnih posebnih kompetenc.
109
vajo delovna mesta s primerljivimi splošnimi in posebnimi kompetenca
mi. Ne glede na to, za katero strokovno področje gre: pravo, psihologijo,
ekonomijo, management, arhitekturo, antropologijo, filozofijo ali katero
drugo področje. Opustitev takšne pozitivne (ustavno)pravne obveznosti
bi veljalo opredeliti kot protiustavno ravnanje države. Če se namreč posa
meznik za določeno delovno mesto ne more niti enakopravno potegova
ti, se njegove poklicne kompetence in osebne kvalitete tudi na trgu ne mo
rejo preverjati.
Problem je verjetno celo večji, kot se morda zdi na prvi pogled. Vze
mimo na primer poklic pravnika, novinarja ali psihologa. Verjetno obsta
jajo stvarni in ugotovljivi razlogi, zakaj država diplomanta neke visoke šole
ali fakultete za pravo in management poklicno ne izenači z diplomantom
pravne fakultete. Ali, zakaj diplomanta neke visoke šole ali fakultete za me-
dije ne izenači s poklicem diplomiranega novinarja s Fakultete za druž-
bene vede. Pa npr. diplomanta fakultete za družbene in poslovne študije z
diplomiranim ekonomistom. Ali pa diplomiranega biopsihologa z diplo
miranim psihologom iz Maribora ali Ljubljane. In zakaj npr. tudi diplo
manta psihosocialne pomoči iz Nove Gorice ne bo izenačila s poklicem
psihologa.
Verjetno iz podobnih razlogov država tudi ne sprejme zakonske ure
ditve, s katero bi zagotovila, da bodo razpisi za delovna mesta vsaj pravilo
ma in le z redkimi, posebej utemeljenimi izjemami, spisani tako, da bodo
kot kandidate naslavljali diplomante vseh vsebinsko primerljivih študij
skih programov in ne le nosilce formalno reguliranih poklicev (psiholog,
ekonomist, novinar, pravnik itd.)
Ta problem, ki je očitno tudi pravnega značaja, se še stopnjuje, ka
dar se diplomanti študijskega programa, ki naj bi bil na papirju primerljiv
z drugim, poklicno reguliranim programom, na tega drugega ne morejo
niti prepisati. Ali pa, če jim prepis ni zagotovljen niti po tem, ko opravijo
večje število ne prav poceni plačljivih diferencialnih izpitov.
Takšna izobraževalna politika države in univerz bi se nam morala
zdeti neodgovorna. Pravniki bi morali pozorno premisliti argumente o
pravni spornosti takšnega početja in nastalih posledic, ki so za vedno več
mladih diplomantk in diplomantov nadvse škodljive. Velika večina, mor
da kar vsi, skupaj z njihovimi starši ob vpisu ne vedo ali ne razumejo do
volj dobro, da njihova diploma ne bo imela vrednosti, kakršno pričakuje
jo. In da njihov strokovni naziv ne bo pomenil poklicnega naziva. Pa tudi,
da jim ne bo omogočal enakopravnega kandidiranja na delovna mesta, ki
jih je mogoče izrecno prebrati ali pa posredno prepoznati v sicer skrbno in
prepričljivo sestavljenih opisih njihovih domnevnih posebnih kompetenc.
109
