Page 106 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 106
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
ni še na vprašanja o vlogi in stanju znanja na univerzah ter procesih iz
obraževanja v splošnem. Kot državljani bi si morali želeti, kot delavci na
univerzah pa bi morali usmeriti našo kritično pozornost ne le na vprašan
je, ampak (in žal) tudi na »problem« univerzitetnega okolja. Tudi in še
zlasti slovenskega (izhajajoč iz začetkov, razvoja in tradicije slovenske uni
verze, Benedetič, 1999). Mnogi predstavniki znanstvene suverenosti in
akademskega dostojanstva v Sloveniji so to že storili (npr. v časnikih Delo
in Dnevnik, v reviji Mladina). Prepričljivo. K temu, kar bi ob izpolnjeno
sti nekaterih dodatnih pogojev lahko bila splošna slovenska intelektualna
razprava o univerzi (med temi pogoji je zagotovo organizirano skupno de
lovanje), sem v domači javni sferi že poskusil prispevati. Brez pravega odzi
va akademije in politike. Prepričan sem, da si je treba za takšen prispevek
prizadevati ves čas in na vseh ravneh delovanja. Tovrstna kritičnost de
lavcev na univerzah in samokritičnost univerz/akademije je nujna (prim.
Fouc ault, 2008).
Votlost političnih obljub, z nekaj škodljivimi ukrepi
Med programskimi obljubami kandidatov na predzadnjih in zadnjih par
lamentarnih volitvah, ki so po volitvah oblikovali vladajočo strankarsko
koalicijo, so bile tiste glede politike do izobraževanja in univerz skoraj po
udarjeno izpostavljene. Tako, kot so bile po črki zapisane na programski
in kampanjski papir, so se zdele sprejemljive, deloma celo opogumljajoče.
Te obljube še vedno niso uresničene. Retorika resornih ministrov in mi
nistric, ki so se v tem času že zamenjali, je prepoznavno drugačna od tiste,
s katero so vodje strank v volilni kampanji javno nastopali v času pred vo
litvami. Občasno ni samo politično (v smislu »policy«) neprepričljiva in
strokovno pomanjkljiva, ampak tudi arogantna, celo nedostojna.
Namesto nujnega razvojnega koraka naprej se je v obdobju zadnjih
šestih let zgodil otipljiv korak tja, kamor se zdi, da v obstoječem sistemu
in institucionalni politiki ni več poti – nazaj (prim. Freitag, 2010). Pred
vsem glede avtonomije univerz (na primer njihovo podrejanje pravilom in
kriterijem, ki jih sprejemajo državne agencije in komisije), družbene vloge
in poklicne vrednosti učiteljev (na primer glede plačne politike, zaposlo
vanj in napredovanj), financiranja izobraževalnih ustanov, sistemske prav
ne ureditve temeljnih segmentov univerzitetnega študija (na primer vsto
pnih kriterijev za študij na univerzi) in spoštovanja oziroma doslednega
uresničevanja kriterijev za ustavnopravno pravilno pravno urejanje finan
ciranja in delovanja univerz (z zakonom, ne s podzakonskimi akti) (prim.
Teršek, Žgur, 2010). Nekateri takšni kriteriji so že dalj časa pojasnjeni tudi
v odločbah Ustavnega sodišča. Te odločbe še vedno ostajajo neuresniče
ne. Ob tem pa država svojo politiko do univerz še vedno utemeljuje s slo
104
ni še na vprašanja o vlogi in stanju znanja na univerzah ter procesih iz
obraževanja v splošnem. Kot državljani bi si morali želeti, kot delavci na
univerzah pa bi morali usmeriti našo kritično pozornost ne le na vprašan
je, ampak (in žal) tudi na »problem« univerzitetnega okolja. Tudi in še
zlasti slovenskega (izhajajoč iz začetkov, razvoja in tradicije slovenske uni
verze, Benedetič, 1999). Mnogi predstavniki znanstvene suverenosti in
akademskega dostojanstva v Sloveniji so to že storili (npr. v časnikih Delo
in Dnevnik, v reviji Mladina). Prepričljivo. K temu, kar bi ob izpolnjeno
sti nekaterih dodatnih pogojev lahko bila splošna slovenska intelektualna
razprava o univerzi (med temi pogoji je zagotovo organizirano skupno de
lovanje), sem v domači javni sferi že poskusil prispevati. Brez pravega odzi
va akademije in politike. Prepričan sem, da si je treba za takšen prispevek
prizadevati ves čas in na vseh ravneh delovanja. Tovrstna kritičnost de
lavcev na univerzah in samokritičnost univerz/akademije je nujna (prim.
Fouc ault, 2008).
Votlost političnih obljub, z nekaj škodljivimi ukrepi
Med programskimi obljubami kandidatov na predzadnjih in zadnjih par
lamentarnih volitvah, ki so po volitvah oblikovali vladajočo strankarsko
koalicijo, so bile tiste glede politike do izobraževanja in univerz skoraj po
udarjeno izpostavljene. Tako, kot so bile po črki zapisane na programski
in kampanjski papir, so se zdele sprejemljive, deloma celo opogumljajoče.
Te obljube še vedno niso uresničene. Retorika resornih ministrov in mi
nistric, ki so se v tem času že zamenjali, je prepoznavno drugačna od tiste,
s katero so vodje strank v volilni kampanji javno nastopali v času pred vo
litvami. Občasno ni samo politično (v smislu »policy«) neprepričljiva in
strokovno pomanjkljiva, ampak tudi arogantna, celo nedostojna.
Namesto nujnega razvojnega koraka naprej se je v obdobju zadnjih
šestih let zgodil otipljiv korak tja, kamor se zdi, da v obstoječem sistemu
in institucionalni politiki ni več poti – nazaj (prim. Freitag, 2010). Pred
vsem glede avtonomije univerz (na primer njihovo podrejanje pravilom in
kriterijem, ki jih sprejemajo državne agencije in komisije), družbene vloge
in poklicne vrednosti učiteljev (na primer glede plačne politike, zaposlo
vanj in napredovanj), financiranja izobraževalnih ustanov, sistemske prav
ne ureditve temeljnih segmentov univerzitetnega študija (na primer vsto
pnih kriterijev za študij na univerzi) in spoštovanja oziroma doslednega
uresničevanja kriterijev za ustavnopravno pravilno pravno urejanje finan
ciranja in delovanja univerz (z zakonom, ne s podzakonskimi akti) (prim.
Teršek, Žgur, 2010). Nekateri takšni kriteriji so že dalj časa pojasnjeni tudi
v odločbah Ustavnega sodišča. Te odločbe še vedno ostajajo neuresniče
ne. Ob tem pa država svojo politiko do univerz še vedno utemeljuje s slo
104
