Page 110 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 110
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
Poseben problem v nizu nekaterih novosti v ponudbi univerzitetne
ga študija pri nas se zdijo tisti programi, ki bodisi ponujajo strokovne na
zive, za katere niti vse fakultete same vedno ne vedo natančno, kaj naj bi
končno pomenili v smislu splošnih in posebnih kompetenc diplomantov,
bodisi naslavljajo prihodnje študente z obljubami o pridobitvi poklicne
ga naziva, ki v družbeni praksi ostaja neuresničena ali celo neuresničljiva.
Pozitivne ustavnopravne obveznosti glede pravice
do študija
Javno oblast je treba zato spomniti na doktrino o pozitivnih ustavnoprav-
nih obveznostih države (Mowbray, 2004). Če država, ki ima v procesu
ustanavljanja in akreditacije študijskih programov zadnjo in odločilno
besedo, določen študijski program odobri, se po mojem mnenju sooči s
pravno obveznostjo, da stori vse, kar je potrebno in je od države mogo
če razumno pričakovati, da bodo prihodnji diplomanti na trgu dela oseb
no izkusili družbeno potrebo in strokovni pomen končanega študijskega
programa – z enakopravno možnostjo učinkovite prijave na razpisana de
lovna mesta in posledično zaposlitve.
Z drugimi besedami: če država odobri študijski program določene
poklicne smeri, mora pred končanjem študija prve generacije diploman
tov urediti formalizacijo tega poklica v državnih pravnih aktih (končno
z objavo v Uradnem listu). Podobno: če država ob uveljavitvi določenega
programa, ki je izrecno ali glede na opis kompetenc očitno poklicno na
ravnan, ustanovitelju in izvajalcu programa dopusti dobroverno pričako
vanje, da bo storila enako kot v prvem primeru, torej zagotovila formalno
priznanje poklica, mora to tudi storiti. V obeh primerih gre za protiustav
no kršitev avtonomije izobraževalne ustanove in pravice študentov do izo
braževanja, pa tudi njihove pravice do dela, če država svoje pozitivne prav
ne obveznosti ne izpolni.
Pri univerzitetnih študijskih programih, ki niso očitno poklicno na
ravnani in prejmejo dovoljenje države za začetek izvajanja, morda drža
va res ni odgovorna iz naslova pozitivne obveznosti, da diplome takšnih
programov z zakonodajo izrecno izenači s poklicnim nazivom primer
ljivih programov. Dolžna pa je pravno zagotoviti možnosti, da se bodo
diplomanti takšnih programov lahko, kot formalno ustrezni kandida
ti, enakopravno prijavljali na javne razpise za delovna mesta z učinkovi
to možnostjo zaposlitve. Če država dovoli izvajati študijske programe, ki
diplomantom zagotavljajo pridobitev določenega strokovnega naziva, ne
da bi tega izenačila z že obstoječimi poklicnimi nazivi vsebinsko primer
ljivih programov, mora vendarle poskrbeti, da se bodo lahko diplomanti
teh programov enakopravno prijavljali na vse tiste javne razpise, ki zade
108
Poseben problem v nizu nekaterih novosti v ponudbi univerzitetne
ga študija pri nas se zdijo tisti programi, ki bodisi ponujajo strokovne na
zive, za katere niti vse fakultete same vedno ne vedo natančno, kaj naj bi
končno pomenili v smislu splošnih in posebnih kompetenc diplomantov,
bodisi naslavljajo prihodnje študente z obljubami o pridobitvi poklicne
ga naziva, ki v družbeni praksi ostaja neuresničena ali celo neuresničljiva.
Pozitivne ustavnopravne obveznosti glede pravice
do študija
Javno oblast je treba zato spomniti na doktrino o pozitivnih ustavnoprav-
nih obveznostih države (Mowbray, 2004). Če država, ki ima v procesu
ustanavljanja in akreditacije študijskih programov zadnjo in odločilno
besedo, določen študijski program odobri, se po mojem mnenju sooči s
pravno obveznostjo, da stori vse, kar je potrebno in je od države mogo
če razumno pričakovati, da bodo prihodnji diplomanti na trgu dela oseb
no izkusili družbeno potrebo in strokovni pomen končanega študijskega
programa – z enakopravno možnostjo učinkovite prijave na razpisana de
lovna mesta in posledično zaposlitve.
Z drugimi besedami: če država odobri študijski program določene
poklicne smeri, mora pred končanjem študija prve generacije diploman
tov urediti formalizacijo tega poklica v državnih pravnih aktih (končno
z objavo v Uradnem listu). Podobno: če država ob uveljavitvi določenega
programa, ki je izrecno ali glede na opis kompetenc očitno poklicno na
ravnan, ustanovitelju in izvajalcu programa dopusti dobroverno pričako
vanje, da bo storila enako kot v prvem primeru, torej zagotovila formalno
priznanje poklica, mora to tudi storiti. V obeh primerih gre za protiustav
no kršitev avtonomije izobraževalne ustanove in pravice študentov do izo
braževanja, pa tudi njihove pravice do dela, če država svoje pozitivne prav
ne obveznosti ne izpolni.
Pri univerzitetnih študijskih programih, ki niso očitno poklicno na
ravnani in prejmejo dovoljenje države za začetek izvajanja, morda drža
va res ni odgovorna iz naslova pozitivne obveznosti, da diplome takšnih
programov z zakonodajo izrecno izenači s poklicnim nazivom primer
ljivih programov. Dolžna pa je pravno zagotoviti možnosti, da se bodo
diplomanti takšnih programov lahko, kot formalno ustrezni kandida
ti, enakopravno prijavljali na javne razpise za delovna mesta z učinkovi
to možnostjo zaposlitve. Če država dovoli izvajati študijske programe, ki
diplomantom zagotavljajo pridobitev določenega strokovnega naziva, ne
da bi tega izenačila z že obstoječimi poklicnimi nazivi vsebinsko primer
ljivih programov, mora vendarle poskrbeti, da se bodo lahko diplomanti
teh programov enakopravno prijavljali na vse tiste javne razpise, ki zade
108
