Page 51 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 51
Materinstvo 49
Dojenje
Prva in glavna naloga matere po porodu je bila (in je spet), da otroka
doji. Dojenje vsekakor prištevajo med tiste, ženskam prirojene, naravne
dolžnosti do otroka. Da pa tudi pri dojenju ni šlo vedno računati zgolj na
naravni instinkt matere,100 potrjujejo tako množeča se priporočila, zgle-
di, navajanja strokovnih spoznanj zdravnikov in zdravnic glede boljšega
uspevanja dojenih otrok, kot jezne, roteče besede samih mater. Zdrav-
nik in mati se strinjata: »Dojiti otroka je sveta dolžnost vsake matere.« Be-
sedila, nastala tako izpod peres strokovnjakov/-inj kot laikov, nam (tudi
posredno) pripovedujejo, da so se matere tej dolžnosti pogosto izogibale
zaradi različnih razlogov. Pogosto so se ženske opravičevale za nedojenje
z domnevno zdravstvenimi razlogi: da imajo mleka premalo, da njiho-
ve bradavice niso primerne za dojenje, da je njihovo mleko (pre)slabo itd.
Zdravniki pa so zavračali tovrstne argumente, češ da »otroka dojiti more
skoraj vsaka mati« in da »slabega ženskega mleka ni«.101 Matere so prepri-
čevali o univerzalnosti materinega mleka, saj »na materino mleko ne vpli-
vajo ne strah ne jeza, ne ponovno perilo pa tudi socialne in materialne (de-
narne) težave ne,« pravi dr. Dragaš. Dr. Dückelmannova pa se s kolegom
ne strinja in meni, da lahko »potrtost materina, nemirno življenje s pogosto
nevoljnostjo, kar je navada zlasti pri poslovnih ženah, mleko tako izpreme-
ni, da ostanejo dojenčki mršavi, dobijo nenadoma drisko ali so pa noč in dan
nemirni in zelo slabo spijo.«102 Zdravnica celo svetuje negotovim materam,
naj se prepričajo o kakovosti lastnega mleka tudi tako, da ga dajo »kemič-
no preiskati in ugotoviti zlasti količino pepelike (redilne soli)«.103
Edino pravo oviro dojenju vidi dr. Dragaš v socialnih razmerah; še
posebej žgoč problem je bila materina zaposlitev izven doma, kajti »izven
doma zaposlene žene ne morejo dojiti otroka ves čas, ali pa vsaj ne ves dan
znesku 14-kratne dnevne mezde, premijo za dojenje po 3 Din na dan, ko je prenehala šesttedenska podpora po
porodu, oz. 1.50 Din dnevno, če iz katerega koli razloga otroka ne morejo dojiti.« S. E., Ženski svet (1936),
98. »1934 je bilo razmerje med moškimi in ženskimi zavarovanci 100 : 38, razmerje med moškimi in žen-
skimi bolniki pa 100 : 50. (1254 m. in 666 ž. – brez 220 porodnic).Žene opravljajo vse svoje težko delo tudi
med nosečnostjo. Sicer imajo pravico do 6-tedenskega dopusta, v katerem jim OUZD plačuje ¾ mezde. Toda
pri že itak nezadostnih plačah se more malokatera odreči še ¼ in tudi strah pred izgubo službe jih zadržu-
je, da bi polno izrabile itak pičli dopust. Tako večina dela tik do poroda in čim prej spet po porodu. Pri tem je
OUZD ravno zadnja leta dajatve pri porodu občutno znižal. 1932. leta je znašala porodnina le še 46,5 %,
1934 le 46,2 % porodnine iz leta 1930, podpore za dečjo opremo le 20 % oz. 15 %, za babiško pomoč le 50
oziroma 3 %, torej manj kot eno tretjino.« O. G., Položaj slovenske žene, Ženski svet (1937), 198.
100 Zgolj naravni instinkt tudi tu ne zadostuje povsem, ali kot pravi dr. Dragaš: »Mati ima že instinkt ali nagon,
da otroka precej dobro doji. Vendar pa je le potrebno, da se seznani s pravilnim dojenjem.« B. Dragaš, n. d., 84.
101 N. d., 75.
102 A. Fischer-Dückelmann, n. d., 84.
103 N. d., 80.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
Dojenje
Prva in glavna naloga matere po porodu je bila (in je spet), da otroka
doji. Dojenje vsekakor prištevajo med tiste, ženskam prirojene, naravne
dolžnosti do otroka. Da pa tudi pri dojenju ni šlo vedno računati zgolj na
naravni instinkt matere,100 potrjujejo tako množeča se priporočila, zgle-
di, navajanja strokovnih spoznanj zdravnikov in zdravnic glede boljšega
uspevanja dojenih otrok, kot jezne, roteče besede samih mater. Zdrav-
nik in mati se strinjata: »Dojiti otroka je sveta dolžnost vsake matere.« Be-
sedila, nastala tako izpod peres strokovnjakov/-inj kot laikov, nam (tudi
posredno) pripovedujejo, da so se matere tej dolžnosti pogosto izogibale
zaradi različnih razlogov. Pogosto so se ženske opravičevale za nedojenje
z domnevno zdravstvenimi razlogi: da imajo mleka premalo, da njiho-
ve bradavice niso primerne za dojenje, da je njihovo mleko (pre)slabo itd.
Zdravniki pa so zavračali tovrstne argumente, češ da »otroka dojiti more
skoraj vsaka mati« in da »slabega ženskega mleka ni«.101 Matere so prepri-
čevali o univerzalnosti materinega mleka, saj »na materino mleko ne vpli-
vajo ne strah ne jeza, ne ponovno perilo pa tudi socialne in materialne (de-
narne) težave ne,« pravi dr. Dragaš. Dr. Dückelmannova pa se s kolegom
ne strinja in meni, da lahko »potrtost materina, nemirno življenje s pogosto
nevoljnostjo, kar je navada zlasti pri poslovnih ženah, mleko tako izpreme-
ni, da ostanejo dojenčki mršavi, dobijo nenadoma drisko ali so pa noč in dan
nemirni in zelo slabo spijo.«102 Zdravnica celo svetuje negotovim materam,
naj se prepričajo o kakovosti lastnega mleka tudi tako, da ga dajo »kemič-
no preiskati in ugotoviti zlasti količino pepelike (redilne soli)«.103
Edino pravo oviro dojenju vidi dr. Dragaš v socialnih razmerah; še
posebej žgoč problem je bila materina zaposlitev izven doma, kajti »izven
doma zaposlene žene ne morejo dojiti otroka ves čas, ali pa vsaj ne ves dan
znesku 14-kratne dnevne mezde, premijo za dojenje po 3 Din na dan, ko je prenehala šesttedenska podpora po
porodu, oz. 1.50 Din dnevno, če iz katerega koli razloga otroka ne morejo dojiti.« S. E., Ženski svet (1936),
98. »1934 je bilo razmerje med moškimi in ženskimi zavarovanci 100 : 38, razmerje med moškimi in žen-
skimi bolniki pa 100 : 50. (1254 m. in 666 ž. – brez 220 porodnic).Žene opravljajo vse svoje težko delo tudi
med nosečnostjo. Sicer imajo pravico do 6-tedenskega dopusta, v katerem jim OUZD plačuje ¾ mezde. Toda
pri že itak nezadostnih plačah se more malokatera odreči še ¼ in tudi strah pred izgubo službe jih zadržu-
je, da bi polno izrabile itak pičli dopust. Tako večina dela tik do poroda in čim prej spet po porodu. Pri tem je
OUZD ravno zadnja leta dajatve pri porodu občutno znižal. 1932. leta je znašala porodnina le še 46,5 %,
1934 le 46,2 % porodnine iz leta 1930, podpore za dečjo opremo le 20 % oz. 15 %, za babiško pomoč le 50
oziroma 3 %, torej manj kot eno tretjino.« O. G., Položaj slovenske žene, Ženski svet (1937), 198.
100 Zgolj naravni instinkt tudi tu ne zadostuje povsem, ali kot pravi dr. Dragaš: »Mati ima že instinkt ali nagon,
da otroka precej dobro doji. Vendar pa je le potrebno, da se seznani s pravilnim dojenjem.« B. Dragaš, n. d., 84.
101 N. d., 75.
102 A. Fischer-Dückelmann, n. d., 84.
103 N. d., 80.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
