Page 53 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 53
Materinstvo 51
nervoznih materah večkrat zgodi«,112 sta obstajali dve možnosti: ali dojilja
ali nadomestno, ponavadi kravje mleko. Dojilje so poznali tudi pri nas,
in sicer tako v boljših krogih kot med preprostim, delovnim ljudstvom.
Ženska iz bogatejših krogov je pogosto zaradi mode, zaradi prepričanja,
da dojenje kvari žensko postavo, še posebej pa slabo vpliva na bodoči iz-
gled dojk oz. prsi (enega najpomembnejših ženskih seksualnih simbolov,
ki je skozi celotno 20. stoletje še pridobival na svoji izpostavljenosti), ali
zaradi preobremenjenosti z različnimi družabnimi obveznostmi po po-
rodu za svojega otroka najela dojiljo. Tovrstno dejanje je bilo deležno kar
največjega obsojanja zdravnikov in zdravnic, na (imaginarno) žensko pa
so bile naslovljene tudi številne strdite besede, predvsem žensk mater.
»Meni je in ostane nerazumljivo, kako more biti mati tako brezsrčna, da
prepušča dojenje svojega deteta drugi ženski, ali pa ga celo hrani na umetni,
a tako malo umestni način s kravjim mlekom. Mati, ki stori to brez potrebe,
iz lenobe, iz samopašnosti ali iz lahkomiselnosti, je nestvor, ki ne zasluži sve-
tega imena ‚mati‘. Taka mati ne ljubi svojega deteta, a ona tudi ne bode nik-
dar deležna blage sreče, kojo uživa mati, ki hrani svoje dete sama.«113
Za strokovnjake je bilo vprašanje nadomestne dojilje predvsem etič-
no; »redilna vrednost ženskega mleka je ista, naj otroka doji mati ali doji-
lja. Vendar je iz etičnih razlogov bolje, da doji mati svojega otroka sama«.114
Tisto, kar je bilo namreč bistveno bolj sporno od domnevne komodno-
sti mater, ki so dojenje otroka zavračale, in na kar ogorčene matere niso
pomislile ali vsaj niso o tem pisale, je bila eksistenca otrok dojilj. Ženske,
ki so se preživljale s tem, da so dojile tuje otroke, so to najpogosteje po-
čele na račun lastnih otrok, ki so bili zato obsojeni na izredno tvegano
prehrano z nadomestnim kravjim mlekom.115 Tako je na primer dr. Dra-
gaš menil, da je treba družini, ki najame dojiljo, »iz etičnih razlogov sve-
tovati, da sprejme v hišo tudi njenega otroka. Sicer bi morala dojilja svoje-
ga otroka oddati tujim ljudem v rejo, kar je za otroka nevarno. Nikakor ne
smemo dopustiti, da bi mati žrtvovala svoje lastno dete, da bi lahko dojila
tuje dete. Pri tem pa nastane vprašanje, ali bo dojilja imela dovolj mleka za
oba; to moramo ugotoviti s preiskavo. Če bi se pripetilo, da bi dojilji materi
pozneje primanjkovalo mleka, je treba oba otroka navaditi na dvojno hrano
112 A. Fischer-Dückelmann, n. d., 83–84.
113 Materinske dolžnosti, Slovenka (1898), 458–461.
114 B. Dragaš, n. d., 94. Doktor tudi zavrača mnenje, »da se po mleku prenašajo značaji ali druge lastnosti
dojilje na otroka«.
115 Zdravnica Dückelmann opozarja: »Zasledujmo usodo večine otrok teh dojilj! Razkrili bomo strahotne stva-
ri!« A. Fischer-Dückelmann, n. d., 83.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
nervoznih materah večkrat zgodi«,112 sta obstajali dve možnosti: ali dojilja
ali nadomestno, ponavadi kravje mleko. Dojilje so poznali tudi pri nas,
in sicer tako v boljših krogih kot med preprostim, delovnim ljudstvom.
Ženska iz bogatejših krogov je pogosto zaradi mode, zaradi prepričanja,
da dojenje kvari žensko postavo, še posebej pa slabo vpliva na bodoči iz-
gled dojk oz. prsi (enega najpomembnejših ženskih seksualnih simbolov,
ki je skozi celotno 20. stoletje še pridobival na svoji izpostavljenosti), ali
zaradi preobremenjenosti z različnimi družabnimi obveznostmi po po-
rodu za svojega otroka najela dojiljo. Tovrstno dejanje je bilo deležno kar
največjega obsojanja zdravnikov in zdravnic, na (imaginarno) žensko pa
so bile naslovljene tudi številne strdite besede, predvsem žensk mater.
»Meni je in ostane nerazumljivo, kako more biti mati tako brezsrčna, da
prepušča dojenje svojega deteta drugi ženski, ali pa ga celo hrani na umetni,
a tako malo umestni način s kravjim mlekom. Mati, ki stori to brez potrebe,
iz lenobe, iz samopašnosti ali iz lahkomiselnosti, je nestvor, ki ne zasluži sve-
tega imena ‚mati‘. Taka mati ne ljubi svojega deteta, a ona tudi ne bode nik-
dar deležna blage sreče, kojo uživa mati, ki hrani svoje dete sama.«113
Za strokovnjake je bilo vprašanje nadomestne dojilje predvsem etič-
no; »redilna vrednost ženskega mleka je ista, naj otroka doji mati ali doji-
lja. Vendar je iz etičnih razlogov bolje, da doji mati svojega otroka sama«.114
Tisto, kar je bilo namreč bistveno bolj sporno od domnevne komodno-
sti mater, ki so dojenje otroka zavračale, in na kar ogorčene matere niso
pomislile ali vsaj niso o tem pisale, je bila eksistenca otrok dojilj. Ženske,
ki so se preživljale s tem, da so dojile tuje otroke, so to najpogosteje po-
čele na račun lastnih otrok, ki so bili zato obsojeni na izredno tvegano
prehrano z nadomestnim kravjim mlekom.115 Tako je na primer dr. Dra-
gaš menil, da je treba družini, ki najame dojiljo, »iz etičnih razlogov sve-
tovati, da sprejme v hišo tudi njenega otroka. Sicer bi morala dojilja svoje-
ga otroka oddati tujim ljudem v rejo, kar je za otroka nevarno. Nikakor ne
smemo dopustiti, da bi mati žrtvovala svoje lastno dete, da bi lahko dojila
tuje dete. Pri tem pa nastane vprašanje, ali bo dojilja imela dovolj mleka za
oba; to moramo ugotoviti s preiskavo. Če bi se pripetilo, da bi dojilji materi
pozneje primanjkovalo mleka, je treba oba otroka navaditi na dvojno hrano
112 A. Fischer-Dückelmann, n. d., 83–84.
113 Materinske dolžnosti, Slovenka (1898), 458–461.
114 B. Dragaš, n. d., 94. Doktor tudi zavrača mnenje, »da se po mleku prenašajo značaji ali druge lastnosti
dojilje na otroka«.
115 Zdravnica Dückelmann opozarja: »Zasledujmo usodo večine otrok teh dojilj! Razkrili bomo strahotne stva-
ri!« A. Fischer-Dückelmann, n. d., 83.
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
