Page 54 - Sabina Žnidaršič Žagar, Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti nego kuhati in prati ... Digitalna knjižnica, Compendia 1
P. 54
Ženski pa so vzrasle svetlejše dolžnosti ...
… Nikakor pa ni prav, da bi eden od njiju trpel na račun drugega.«116 Dok-
torica Dückelmann bi vsekakor pritrdila predlogu dr. Dragaša, je pa, iz-
hajajoč iz realnosti, ki skorajda ni poznala sodojenstva, postavila etično
dilemo še nekoliko drugače, v kontekst evgeniškega nazora: »Kakšno ko-
rist ima ljudsko zdravje, če pustimo, da propade eden zato, da rešimo dru-
gega, zlasti ker je po navadi telesni ustroj rešenega slabejši od onega, ki ga je
mati zapustila? Egoizem imovitih slojev, njih brezobzirnost proti ubogemu
ljudstvu nam ne sme dajati smernic; skrbeti moramo rajši v nekakem špar-
tanskem smislu za to, da dobijo krepki, dobro rasli otroci tudi najboljšo oskr-
bo, da se zdravje ljudstva vedno znova prenavlja, in ne, da se zaradi zane-
marjanja polnijo pokopališča, ali pa da nastane pleme, ki bo zalagalo člove-
štvo z nesposobneži.«117
Seveda pa ženske niso mogle same presojati in prodajati svojih narav-
nih danosti in sposobnosti; potencialna dojilja in mati najemnica naj bi
bili nesposobni za pravilno izbiro in sklenitev dogovora, zato naj izbiro
in odločitev prepustita »le zdravniku strokovnjaku«, kajti »pravo dojiljo iz-
brati je prava umetnost«, ki zahteva, po mnenju dr. Dragaša, »skrajno pre-
vidnost in mnogo znanja«. 118
Morda je bilo zavračanje dojenja res razširjeno pri ženskah bogatej-
52 ših slojev, vsekakor pa je bila za otroke mnogo usodnejša tovrstna praksa
med revnejšimi. O tem, da ženske iz delavskih slojev niso dojile ali da
so dojile le kratek čas in o praksi oddajanja dojenčkov in majhnih otrok
v rejo, najpogosteje k podeželskim dojiljam, se javno skorajda ni govori-
lo.119 Podobno neidilične ter otroški negi in vzgoji nenaklonjene so bile
116 B. Dragaš, n. d., 95–96.
117 A. Fischer-Dückelmann, n. d., 82–83.
118 B. Dragaš, n. d., 95.
119 Eksplicitno se o onemogočenem dojenju delavskih žensk mater pri nas ni pisalo oz. jaz nisem našla no-
benega besedila, o tej tematiki. Lahko pa na podlagi člankov z izrazito socialno tematiko sklepamo tudi o
tem; najpogosteje je o problematiki delavskih žensk pisala Ivanka Anžič-Klemenčič, sicer simpatizerka so-
cialdemokratske stranke. V svojem članku O razmerah proletarskih žen (Slovenka (1901), 285–288) pravi:
»Ako nasprotniki sodobnega ženskega gibanja emfatično kličejo: Žena je rojena za materinstvo, žena ostani v
družini! – je to z ozirom na razmere proletariata krvava ironija.« Nekoliko dalje piše: »Vzemimo, da ima taka
delavska družina jednega ali več otrok, ki so že toliko dorasli, da si lahko sami pomagajo, torej v starosti petih in
več let. Toliko stare jih navadno jemljejo iz reje ter držijo pri sebi.« O zavračanju potrebne skrbi za otroke, in
to na obeh polih socialnega loka, a iz različnih vzrokov, je opozorila tudi Slovenka v prvem letu izhajanja:
»Ali ne vidiš večine mater v najnižjih slojih našega naroda, da so preobložene z vsakdanjim delom in da se boju-
jejo za vsakdanji kruh in obstanek, vsled tega pa obubožajo na blaginji čutečega srca in se od prve nežne otroške
odgoje vedno bolj odvračajo, ker nimajo v to časa? Ali ne vidiš, kako ‚dame‘ višjih stanov vsled samega lišpanja
in vžitka zabav itd. ne morejo si prisvojiti občutka pravih materinskih dolžnosti in hitijo, da ko je dete rojeno,
ga oddajo hitro v popolno oskrbo večkrat lahkomiselnim pestunjam v največjo škodo deteta in se za njega meni-
jo vedno manj, ker imajo obilo obiskov, zabavnih družb itd., in vsled priprav za te iste nimajo časa še pogledati
deteta.?« J. Korošec, Slovenka (1897), 8–9. Razmere se seveda niso izboljšale, prej nasprotno; v obdobju go-
spodarske krize, (predvsem) moške nezaposlenosti in (s tem) še tesnejše navezanosti družine na materin, po
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
… Nikakor pa ni prav, da bi eden od njiju trpel na račun drugega.«116 Dok-
torica Dückelmann bi vsekakor pritrdila predlogu dr. Dragaša, je pa, iz-
hajajoč iz realnosti, ki skorajda ni poznala sodojenstva, postavila etično
dilemo še nekoliko drugače, v kontekst evgeniškega nazora: »Kakšno ko-
rist ima ljudsko zdravje, če pustimo, da propade eden zato, da rešimo dru-
gega, zlasti ker je po navadi telesni ustroj rešenega slabejši od onega, ki ga je
mati zapustila? Egoizem imovitih slojev, njih brezobzirnost proti ubogemu
ljudstvu nam ne sme dajati smernic; skrbeti moramo rajši v nekakem špar-
tanskem smislu za to, da dobijo krepki, dobro rasli otroci tudi najboljšo oskr-
bo, da se zdravje ljudstva vedno znova prenavlja, in ne, da se zaradi zane-
marjanja polnijo pokopališča, ali pa da nastane pleme, ki bo zalagalo člove-
štvo z nesposobneži.«117
Seveda pa ženske niso mogle same presojati in prodajati svojih narav-
nih danosti in sposobnosti; potencialna dojilja in mati najemnica naj bi
bili nesposobni za pravilno izbiro in sklenitev dogovora, zato naj izbiro
in odločitev prepustita »le zdravniku strokovnjaku«, kajti »pravo dojiljo iz-
brati je prava umetnost«, ki zahteva, po mnenju dr. Dragaša, »skrajno pre-
vidnost in mnogo znanja«. 118
Morda je bilo zavračanje dojenja res razširjeno pri ženskah bogatej-
52 ših slojev, vsekakor pa je bila za otroke mnogo usodnejša tovrstna praksa
med revnejšimi. O tem, da ženske iz delavskih slojev niso dojile ali da
so dojile le kratek čas in o praksi oddajanja dojenčkov in majhnih otrok
v rejo, najpogosteje k podeželskim dojiljam, se javno skorajda ni govori-
lo.119 Podobno neidilične ter otroški negi in vzgoji nenaklonjene so bile
116 B. Dragaš, n. d., 95–96.
117 A. Fischer-Dückelmann, n. d., 82–83.
118 B. Dragaš, n. d., 95.
119 Eksplicitno se o onemogočenem dojenju delavskih žensk mater pri nas ni pisalo oz. jaz nisem našla no-
benega besedila, o tej tematiki. Lahko pa na podlagi člankov z izrazito socialno tematiko sklepamo tudi o
tem; najpogosteje je o problematiki delavskih žensk pisala Ivanka Anžič-Klemenčič, sicer simpatizerka so-
cialdemokratske stranke. V svojem članku O razmerah proletarskih žen (Slovenka (1901), 285–288) pravi:
»Ako nasprotniki sodobnega ženskega gibanja emfatično kličejo: Žena je rojena za materinstvo, žena ostani v
družini! – je to z ozirom na razmere proletariata krvava ironija.« Nekoliko dalje piše: »Vzemimo, da ima taka
delavska družina jednega ali več otrok, ki so že toliko dorasli, da si lahko sami pomagajo, torej v starosti petih in
več let. Toliko stare jih navadno jemljejo iz reje ter držijo pri sebi.« O zavračanju potrebne skrbi za otroke, in
to na obeh polih socialnega loka, a iz različnih vzrokov, je opozorila tudi Slovenka v prvem letu izhajanja:
»Ali ne vidiš večine mater v najnižjih slojih našega naroda, da so preobložene z vsakdanjim delom in da se boju-
jejo za vsakdanji kruh in obstanek, vsled tega pa obubožajo na blaginji čutečega srca in se od prve nežne otroške
odgoje vedno bolj odvračajo, ker nimajo v to časa? Ali ne vidiš, kako ‚dame‘ višjih stanov vsled samega lišpanja
in vžitka zabav itd. ne morejo si prisvojiti občutka pravih materinskih dolžnosti in hitijo, da ko je dete rojeno,
ga oddajo hitro v popolno oskrbo večkrat lahkomiselnim pestunjam v največjo škodo deteta in se za njega meni-
jo vedno manj, ker imajo obilo obiskov, zabavnih družb itd., in vsled priprav za te iste nimajo časa še pogledati
deteta.?« J. Korošec, Slovenka (1897), 8–9. Razmere se seveda niso izboljšale, prej nasprotno; v obdobju go-
spodarske krize, (predvsem) moške nezaposlenosti in (s tem) še tesnejše navezanosti družine na materin, po
DIGITALNA KNJIŽNICA
ZBIRKA COMPENDIA
